UTRINEK/ Nekega nenavadnega jutra...

Jutro, kot marsikatero ... Oranžna svetloba vzhajajočega sonca je nežno obarvala predvrh Olševe. Nebo je bilo brez oblačka. Nič kaj posebnega se ni zgodilo. Toplina barv ni dolgo oklevala. Iz minute v minuto je vse bolj prepuščala prostor paleti odtenkov zrelega dne Drugega ni preostalo, kot se odpraviti še malo naokrog ter raziskati nevidene poglede, ki jih je ponujal, od jeseni že rahlo porumeneli travnik pri Rači puši v dolini Bistre...
...S spodnjega roba travnika, iz sence smrekovega gozda, se je v zornem polju očesa, ravno pravi čas sestavila zanimiva kompozicija skednja, Kozje peči in nepojedenega otočka kopriv na sredi, ki ga krave zaradi njim poznanih razlogov niso popasle. Atmosfero je dodala nenavadna rumena svetloba, v ravno pravih razmerjih razsuta čez pokrajino. Tam, v modrini vesolja je bila dodana svetla točka, kot pika na i celotnemu prizoru... (UP)

Jesenski pogled na dolino Toplo

Zadnja svetloba Raduhi v pozdrav

Vstani že, vstani, sonce ...

Le kolikokrat boš še pogledalo name, preden boš leglo tjakaj za obzorje...

Nekega nenavadnega jutra ...