UTRINEK/ Le kolikokrat boš še pogledalo name, preden boš leglo tjakaj za obzorje...

Na Črnem vrhu nad Ribniško kočo se je dan brez pretiranega upanja po sončnih žarkih začel vztrajno nagibati v zgodnji večer. Pozna jesen je bila. Lokvanji tam zadaj v jezeru že zdavnaj niso več odpirali svojih cvetov proti svetlobi. Predzadnji obiskovalec tistega dne je že pred časom zapustil razgleden travnik. Le še vztrajnež je čepel tam med suhimi travami in upal, da nebo pred spanjem le še pogleda na željno pokrajino in njega, kljubovalnega samotneža...
In glej, tam nad dolgo Peco in kopasto Uršljo goro... Enakomerna siva ploskev se je pretrgala v dolgi, svetleči, skorajda ravni črti. Nad njo se je odprlo še več drugih, manjših razporkov. Skozi enega od teh se je zableščalo in silovito zbodlo v oko. Čez pol minute je zastor padel in prvič ta večer vsilil nadrealistično vprašanje. "Se je to, kar se je zgodilo, sploh res zgodilo...?"
Kakšne pol ure pozneje se je odvil še en tak prizor. Sonce je vzšlo v rdečem. Vzhajalo je navzdol izza oblakov in zahajalo v vijoličnem, tja za megličasto obzorje. (UP)

Jesenski pogled na dolino Toplo

Zadnja svetloba Raduhi v pozdrav

Vstani že, vstani, sonce ...

Le kolikokrat boš še pogledalo name, preden boš leglo tjakaj za obzorje...

Nekega nenavadnega jutra ...