|
|
ZGODOVINA
| 1 | 2
| 3
| 4
|
1941
- 1950
V
vojnih letih je društvo prenehalo javno delovati. Leta 1943 je bila
požgana še Uletova koča na Peci ter uničen kip Kralja
Matjaža.
Takoj po vojni, leta 1946 se je društvo zopet konstituiralo. Pričelo
se je organizirano delo z mladino: alpinizem, smučanje in plavanje.
Društvo je priredilo vrsto tekmovanj, vzgojno izobraževalnih
tečajev, seminarjev in planinskih šol, poljudnoznanstvenih predavanj,
masovnih rekreacijskih in poučnih izletov, kondicijskih pohodov in
vzponov.
Društvo se je nenehno širilo. Potrebe so terjale tudi aktivnost
na gospodarskem področju. Mežiško planinsko društvo
je svoje delovanje usmerilo v pogorje Raduhe in Pece, medtem ko je Smrekovec
»prevzelo« planinsko društvo Žerjav – Črna,
ki se je od matičnega mežiškega društva odcepilo leta
1948.
V
letu 1948 je bila v Grohotu dograjena lična brunarica, Jurharjev
bivak. V okviru želje po povezovanju planinstva s turizmom je društvo
istega leta odprlo še planinsko postojanko Puc pri Kogelniku v Koprivni.
Vsa
ta leta sta niti razvoja vlekla Tone Jurhar in Kristl Pečovnik, pri
gospodarjenju pa je z njima aktivno sodeloval Miloš Mlakar.
1951
- 1958
V
tem obdobju sta aktivnost članov upravnega odbora ter njihova sposobnost
pritegovanja in vključevanja Mežičarjev ter drugih v prostovoljne
planinske akcije večali planinsko premoženje in članstvo
društva.
Velika želja planincev po novem domu na Peci, je društvo »prisilila«
v povečanje denarno donosne nižinske turistične ponudbe.
Tako je bila leta 1950 ustanovljena planinska postojanka Pikovo, ki je
prebivalcem rudarskega naselja Helena omogočala kulturno delovanje
v kraju ter razvedrilo rudarjem po napornem delu. Ta prvotna postojanka
je svojemu namenu služila celih 35 let. V Narodnem domu v Mežici
je bil urejen planinski kotiček. Leta 1952 je bila kapelica na Peci
adaptirana v bivak. Ustanovljena je bila postojanka Grauf nad Mežico,
ki je smučarjem in pohodnikom na Peco nudila informacije ter okrepčilo.
Odprli so tudi postojanki Škrubej in Helena v Podpeci. Zgrajen je
bil 2500 m dolg elektrovod na Peco ter leta 1957 še tovorna žicnica
Mirjanci – Peca.
Prva leta po vojni je bilo območje Pece, preko katere poteka državna
meja, strogo zastraženo. Leta 1952 pa je Ministrstvo za notranje
zadeve končno le izdalo dolgo let pričakovano dovoljenje za
dostop na Peco ter s tem zeleno luč gradnji novega Doma na Peci.
Mežiški planinci so takoj pričeli z akcijo. Na občnem
zboru društva so naslednje leto izvolili številčno močnejši
in strokovno usposobljen upravni odbor, ki mu je predsedoval Anton Jurhar.
Leta 1954 je bil za Dom na Peci vzidan temeljni kamen s spominsko listino.
Gradnja se je lahko pričela. In s tem obilica dela, odrekanja, ter
spopadanja z mnogimi težavami in ovirami. Za uresničitev smelega
načrta, ki ni predvideval le skromne koče, pač pa razkošno
zgradbo, »dom za počitek ljubiteljev planin in narave«,
je bilo potrebno zbrati veliko denarja, izrisati načrte, izbrati
material, les, kamen, apno, pesek, …, najti način, kako vse
to spraviti na mesto gradnje. Najti je bilo potrebno zidarje, gozdarje,
tesarske mojstre, poiskati tiste, ki bodo vso stvar vodili ter tiste,
ki bodo v dolini nabirali sredstva.
Ko so bili načrti za dom izdelani, je sledila priprava temeljev,
merjenja ter nošenje za zidavo potrebnega materiala. Najhujše
je bilo spravilo peska z osli z Rišperga in Najbrževih peči
po slabi kolovozni poti do Tomaževe koče in naprej čez
Kajzerco. Pri Tomaževi koči se je oslom na hrbtih pridružilo
še apno. Lokacija koče je bila zaradi obilice okoliške
suhljadi povsem primerna za pripravo, kuhanje tega zidarskega veziva.
Pogoji za delo so bili težki tudi na samem gradbišču. Elektrike
sprva ni bilo. Trpljenje in obup je premagala človeška vztrajnost;
med tednom in tudi ob sobotah najprej delo v rudniku ali v gozdu, prosti
čas pa za prostovoljno delo v planinstvu. Ljudje so preprosto hodili
delat iz občutka pripadnosti, iz neke obveze društvu v trdni
veri, da njihov trud ne bo zaman. Za svoje delo niso pričakovali,
kaj šele zahtevali zaslužka. Zavedali so se svoje moči
in svojih zmožnosti. Ne Mihev, ne Žačen, ki sta kot lastnika
gozdov na Peci dala osnovni material za gradnjo, nista dobila denarja.
Oba sta delavcem dajala hrano iz lastnih zalog, največkrat kos črnega
kruha in pol klobase.
Leto 1956 je potekalo v znamenju naglice, spraviti objekt pod streho še
pred zimo in tako preprečiti škodo, ki bi jo lahko povzročila
preobilica zapadlega snega. V začetku leta 1957 je društvu v
celoti zmanjkalo denarja, a potrebno je bilo še toliko postoriti.
Dom je potreboval zaključna dela, potreboval je okna, vrata, stenske
obloge, tla, strope, pohištvo in ostalo opremo. Nizke cene svinca
so v tem času tudi glavnega donatorja, Rudnik Mežica, prisilile,
da je zategnil svojo mošnjo.
Velika želja tistega časa, pravzaprav že nuja je bil električni
vod, ki bi marsikatero delo precej olajšal ter tovorna žičnica,
ki bi dodobra razbremenila hrbte ljudi in tovornih živali.
Pričele so se prošnje za kredite, za vsakršno pomoč.
Obljube so bile, denarja pa od nikoder. Društvo je še bolj okrepilo
prostovoljno dejavnost. Tudi ves dohodek nižinskih postojank in obratov
se je izkoriščal za gradnjo. Dolgoročno načrtovanje
teh postojank se je obrestovalo. PZS je društvu končno odobrila
kredit. Sosednja planinska društva, celo iz Maribora so vsako nedeljo
na delovišče poslale skupino 10 do 15 prostovoljcev. V letni
gradbeni sezoni so ljubitelji planin opravili več kot 600 ur prostovoljnega
dela. Čez zimo 1957-58 so stekla tudi mizarska dela v rudniški
delavnici. Na pomlad 1958 se je gradnja bližala koncu. Dom je vse
bolj pridobival na sedanji podobi in funkciji. 7. September 1958 se je
omenjal kot realen datum za otvoritveno slavje..
<<
prejšnja stran || naslednja stran >>
| 1 | 2
| 3
| 4
|
|
|
Prvo zavetišče v Grohotu, zgrajeno leta 1948
Vzidava temeljnega kamna za Dom na Peci
Gradnja koče na Peci 1954-1958
Gradnja koče na Peci 1954-1958; spredaj
začasna žaga
|
|
