Ime vrha:
Štalekarjev vrh
Višina: 792 m
Lega: JZ nad Mežico ( levi breg reke Meže)
Opis poti
Od avtobusne
postaje gremo proti bivši spodnji postaji sedežnice Štalekar
in nadaljujemo pot po smučišču Gmajna, mimo odcepa za Pikovo,
ki je levo nad vlečnico Gmajna. Pot vodi v obliki blagega desnega
zavoja na sedlo. Od tu do bivše zgornje postaje sedežnice je
krajši vzpon, tik nad bivšo sedežnico (sedežnice ni
več) pa je vrh Štelekarice, od koder je lep razgled.
Od tu se spustimo proti kmetiji Golob in nato do Graufa (Glej opis poti
na Gorno). Grauf je stara kmetija z lepo ohranjeno hišo in kaščo.
Od tam nas pot vodi mimo bivše gostilne Hanže po makadamski
cesti do odcepa na desno v gozd in naprej po stezi, nato po gozdni poti
proti kmetiji Reht (Tone). Tu se nahaja kapelica, katere zanimivost je
slika lovca namesto svete podobe.
Čas
hoje: 1,5 ure v eno smer. Težavnost: Lahka prijetna pot, bolj strmih je le
zadnjih nekaj metrov pod vrhom. Kam vodijo poti z vrha: Proti Bregu, na Štenge in
naprej na Peco ali z vrha Šteng na Pikovo, v Heleno, na Jesenikov
vrh, … Lahko pa se sprva vračamo po isti poti, pri Graufu pa
se obrnemo proti Mežici, tako da sledimo planinskim markacijam. Možne poti na vrh: Od bivše spodnje postaje
sedežnice Štalekar, mimo Graufa, Goloba – tu zavijemo
po kolovozu na levo in se vzpnemo po prej opisani poti. Kam se vidi z vrha: Ob lepem vremenu se vidijo vsi vrhovi
okoli Mežice, Svinjska planina, Pohorje … Opozorilo: V primeru delovanja smučišča
je pozimi pot smučarska proga, zato se je potrebno izogibati smučarjev. Zanimivosti: Ljudsko izročilo govori o kmetu Graufu,
ki je sanjal o zakladu, zakopanem pod Štalekarjevim vrhom.
Štalekarjev vrh z Marholč
Botanika
Mežiška
smučišča so kakor cvetoče zeleno valovanje, ki se
zlije v objem mežiških hiš in se razprši po bližnjih
okoliških kmetijah, je misel, ki se mi je ponudila na naši zadnji
študijski poti po vrhovih levega brega Mežice.
To je pravi cvetličnjak, ki nad spodnjo postajo sedežnice zavije
v globoko zajedeno dolinico in se nato strmo vzpenja proti sedlu med Štalekarjevim
in Jesenikovim vrhom. Do tu nam je posebno pozornost vzbudila rdeča
naglavka, julijski lan, navadna prevezanka, velecvetna orlica, zdravilna
špajka , zlati klobuk, … Seveda pa nismo mogli mimo rdečih
gozdnih jagod.
Gozdna cesta, ki seka več geoloških plasti strmega in razgibanega
pobočja je šolski primer navezanosti nekaterih rastlin na določeno
kamnino. Ob gozdnih poteh Gorne, Šumahovega in Jesenikovega vrha
smo večkrat opazili rastline iz družine kukavičevk –
orhidej, to je kukavic, naglavk, vimenjak, močvirnic. Na sončnejših
mestih izstopa lepljiva kadunja, v senčnih navadna preobjeda in koprivolistni
jetičnik. Vse te in številne druge so samo izjema na področju
Brusnije in Hamunovega vrha, kjer tla niso na apnenčasti podlagi.
Zgornji in spodnji rob ceste, kjer se zemlja in grušč sesedata,
je rastišče pionirskih rastlin, ki so zelo posestniške.
Lahko jim rečemo varuhi pred erozijo, ker se s svojimi vidnimi deli
bogato razraščajo in ukoreninjajo. Praviloma imajo močan
koreninski sistem, zato nasuto in naorano kar dobro ščitijo
pred drsenjem in izpiranjem.
