Zgodovina

KORENINE

Koroška pokrajina je dobila svojo prvo podružnico pri Slovenskem Planinskem Društvu (SPD) le nekaj let po ustanovitvi krovne organizacije. Med glavnimi pobudniki za njen nastanek je bil tudi Alojz Knafeljc, planinski navdušenec, po katerem se danes imenuje slovenska planinska markacija, rdeč kolobar, v sredini zapolnjen z belim krogcem. Podružnica, imenovana Ziljska, je bila ustanovljena leta 1900 v Borovljah. Njen sedež je bil sprva postavljen v Bistrico na Zilji, leta 1907 pa so jo premestili v Celovec in jo preimenovali v Koroško podružnico.
To je bil čas silovitih poskusov ponemčevanja koroškega ozemlja in njegovega preprostega človeka, zato je to planinsko združenje zavednih Slovencev prevzelo na svoja pleča tudi pomembno narodno obrambno vlogo.

Leta 1914, v času, ko je veliko mladih sil podružnice posrkala prva svetovna vojna, je Koroška podružnica prenehala delovati. Po vojni, leta 1919, se je v Pliberku formirala podružnica za Mežiško dolino, a je kaj kmalu odločitev na plebiscitu leta 1920, ki je Koroško razsekala na dva dela, prisilila slovenske planince v ponovno reorganizacijo. Sedež društva so že naslednje leto preselili na Prevalje. Prevaljska podružnica je delovala na širokem področju; zajela je celotno Mežiško dolino in še del Dravske.

Že čez nekaj let je želja po planinski koči na Peci primorala Prevaljsko podružnico k novim spremembam. Člani pripravljalnega odbora za postavitev postojanke, ki so prihajali v glavnem iz vrst zavednih slovenskih uradnikov rudniške uprave, podjetnikov in veleposestnikov iz Mežice, Žerjava, Črne in Podpece, so ugotovili, da bi delo lahko potekalo uspešnejše, če bi ustanovili novo podružnico, ki bi bila bližje »kraju dogajanja«. Rudarsko mesto Mežica se je zdelo najprikladnejša izbira. Četrtega julija 1926 so dosegli z matičnim društvom na Prevaljah sporazum o ustanovitvi Mežiške podružnice Slovenskega planinskega društva »Peca«, Mežica –Črna. Ustanovni občni zbor se je zgodil 7. novembra 1926 v Mežici. Za prvega predsednika je bil izvoljen Martin Ule, uradnik rudniške Bratovske skladnice. Društvo je že ob ustanovitvi štelo 117 članov.

Novoustanovljena podružnica je delovala na širokem področju zgornje Mežiške doline. Zajemala je področje nad Prevaljami. Po katastru osrednjega odbora Slovenskega Planinskega društva v Ljubljani je zajemala planinske poti v smereh: Mežica – Črna – Peca, Mežica – Žerjav – Plešivec, Črna – Sv. Jakob – Olševa – Raduha – Logarska Dolina ter Peca – Topla – sv. Jakob – Logarska dolina.

PRVA KOČA NA PECI

Odbor društva je skupaj s člani gradbenega odbora v letu 1926 izbral načrt, ki ga je ponudil tesarski mojster, podjetnik iz Mežice, Jurij Potočnik. Slednji je prevzel tudi vsa dela. Istočasno je bil tudi član gradbenega odbora. Takoj so stekla pripravljalna dela, zbiranje denarja ter gradnja kolovozne ceste iz Podpece na Malo Peco. Le to so s prostovoljnim delom nadelali planinci, rudarji iz Podpece s sodelovanjem z okoliškimi kmeti in tudi nečlani društva. Zemljišče za kočo je za simbolično najemnino prispeval posestnik Simon Mihev. Prav tako je prispeval tudi veliko stavbnega lesa.

Pri gradnji koče je sodelovalo 157 ljudi, od teh je bilo 104 članov društva. Opravljeno je bilo 2402 ur prostovoljnega dela. Veliko bero ur so prispevali Martin Ule, rudarji iz Podpece, uslužbenci Rudnika Mežica, Ivo Mihev in podjetnik Jure Potočnik. Največji delež potrebnega denarja je daroval Rudnik Mežica, oziroma podjetje The Central European Mines Limited (generalni ravnatelj George Bargate in generalni tajnik Viktor Kordan, oba delničarja).

Gradnja koče pa ni bila edina stvar, ki je zaposlovala člane društva. Odbor je začel takoj po ustanovitvi z velikim ustvarjalnim veseljem in zavzetostjo razvijati tudi druge planinske aktivnosti: izletništvo in družabnost, vzgojo mladih planincev, alpinistov in turnih smučarjev. V letu 1929 je društvo ustanovilo odbor za zimsko športni odsek. V okviru tega je društvo prirejalo smučarske tečaje, tekme in turne smuke s Pece. Odsek je bil registriran tudi pri takratnem zimsko športnem »podsavezu«. S tem so imeli njeni člani pravico do nastopanja na uradnih tekmovanjih smučarske zveze Slovenije, kar je bila za naše kraje prava redkost. Pomembna naloga, ki jo je imelo društvo je bila tudi nadelava novih planinskih poti. V okviru društva je deloval še pevski zbor in tamburaški krožek. Društvo je poleg planinskih shodov in slavij prirejalo plese, silvestrovanja, tombole, srečelove in podobno.

29. junija 1928 se je obetal velik dan, dan poplačila za vsa pretekla odrekanja in trud. Koča je bila pripravljena na otvoritev. Množica obiskovalcev se je na gori začela zbirati že dan poprej. Najbolj vneti, okrog 50 po številu, so prišli v Mežico s prvim vlakom že zjutraj. Deževno jutro jih ni odvrnilo od vzpona proti koči in nato naprej proti vrhu Pece. Okoli enih popoldne so prišli novi gostje. Takrat se je nebo že zjasnilo, tako da so se že od samega začetka odpravili v lep dan. Gostom od vsepovsod so se v velikih množicah pridruževali tudi domačini. Poti, ki so vodile proti Peci, so bile podobne romarskim potem. Ob kresovih se je veselo prepevalo pozno v noč. Rudniška godba iz Mežice ter tamburaški klub iz Mežice sta neumorno igrala. Godba, petje, krasna noč, pokanje topičev, spuščanje raket, vse je gostom dvigalo veselo razpoloženje.Skupine planincev so na kočo prihajale še celo noč, tako da je bilo tam ob svitu zbranih preko petsto ljudi.

Na dan otvoritve se je točno ob 8. Ura pričela sv. Maša, ki jo je bral vojni kurat Bonac iz Ljubljane. Takoj po maši je vse navzoče pozdravil predsednik odbora za izgradnjo koče Martin Ule. V kratkih potezah je očrtal zgodovino gradnje planinskega doma in se ponovno zahvalil vsem dobrotnikom. Njemu je sledilo še več drugih govornikov, med drugimi tudi dr. Tominšek. Vsi so želi veliko odobravanje.
Po končanih govorih je vojni kurat blagoslovil kočo, ki je dobila ime po njenem »botru« Martinu Ule, nato pa je godba zaigrala državno himno. V zrak je zletela raketa v barvah državne trobojnice.
Po uradni otvoritvi se je razvila prijetna domača zabava ob glasbi.

USTOLIČENJE KRALJA MATJAŽA NA PECI

Zamisel, da se na Peci postavi kip Kralja Matjaža je vzklila iz pravljice, ki se na Koroškem pripoveduje iz roda v rod. Po njenem izročilu naj bi Kralj Matjaž nekje v gori spal svoje stoletno spanje. Idejo je izrazil ing. Božo Pirkmajer. Za izvedbo pa se je takoj navdušil odbor Planinskega društva Mežica-Črna. Pirkmajer je povabil na Peco že takrat znanega akademskega kiparja Nikolaja Pirnata. Kipar se je vabilu odzval in prevzel izdelavo kipa. 
Kip naj bi izdelali iz domačega lesa, zato se je upravni odbor obrnil na kmeta Kordeža, p.d. Florina v Topli, za odkup lipovega hloda. Les so najprej spravili v Žerjav v sušilnico, od tam pa naprej k kiparju v Ljubljano, ki se je takoj lotil dela. Kip je bil kmalu dokončan in poslan v Mežico. Z rudniškim vlakom so ga najprej prepeljali skozi jamo (rudnik) v Podpeco, od tam pa s planinsko »dvorno kočijo« do koče. Prostor za njegovo kraljevanje so mežiški rudarji izklesali v živo skalo med kletjo in Uletovo kočo. 

»Ustoličenje« Kralja Matjaža je bilo določeno na dan 21. Avgusta 1932. To je bil velik dan. Odbor je imel polne roke dela s široko reklamo, s pošiljanjem osebnih vabil, plakatov, itd. Vse te priprave so stale ne samo mnogo truda in dela, ampak tudi precej denarja, saj menda niti časopisi niso prizanašali z računi za oglase.

Organizacija prevoza turistov dne 20. Avgusta je bila brezhibna. Ker bi avtobusi ne zmogli prepeljati vseh turistov do Mežice in Črne, je podružnica dosegla pri ravnateljstvu Rudnika Mežica , da je dovolilo prevoz obiskovalcev Pece z rudniškim vlakom s Prevalj. 

Dan pred »ustoličenjem« so v Mežici v pozdrav obiskovalcem izobesili trobojnice. Skupine ljudi so prihajale ves dan ter se podajale po poti naprej na Peco. S popoldanskim vlakom se je pripeljala tudi pihala godba z Guštanja, ki je pri slavju na Peci sodelovala brezplačno. Nekoliko pozneje so prispeli tudi koroški pevci z onstran meje.
Na predvečer so na vrhu Pece zagoreli kresovi. Zaslišali so se zvoki godbe in ubrana pesem koroških Slovencev. Koča spet ni zmogla ponuditi prenočišča vsem obiskovalcem. Postavili so šotore, a niti to ni zadoščalo. Na srečo planincev je bila noč topla. Zakurili so si več ognjev, ob katerih so preživeli vse do jutra.

Naslednji dan okrog šeste zjutraj so zabobneli streli topičev, nato so se čez planino razlegli še zvoki pihalne godbe. Ob osmi uri se je pričela sv. Maša, ki jo je pred votlino Kralja Matjaža daroval prof. dr. Jakob Aleksič. Po končani maši je v kratkih besedah zbrane pozdravil načelnik Martin Ule ter nato predal besedo predsedniku odbora za Matjaževo »ustoličenje« inž Božu Pirkmajerju. Ta je orisal pomen slavnosti, odkril spomenik ter ga predal v varstvo Slovenskemu planinskemu društvu. Sledili so govori odposlancev sosednjih društev. Z mladinskim orkestrom in s pripovedkami o Kralju Matjažu je na proslavi sodelovala tudi šolska mladina iz Podpece pod vodstvom učitelja Iva Miheva. V veselo razpoloženje je spravil vse navzoče tudi pohorski poet Zorzut. 

Konec uradnega dela je zaznamovalo zabijanje žebljev v krono Kralja Matjaža. Tisti, ki so se tega slavja udeležili osebno, so zabili spominske žeblje sami, za one pa, ki so pooblastili podružnico, jih je zabijal Martin Ule.

Končno se je lahko prijetno druženje spremenilo v pravo planinsko zabavo okoli koče.

LETNO KOPALIŠČE V MEŽICI

Z današnjega zornega kota bi kopališko dejavnost najbrž celo po pomoti karseda težko pripisali planinski organizaciji. Pa vendarle je izgradnja prvega letnega kopališča tesno povezana z Mežiško podružnico Slovenskega planinskega društva. 

Tako kot večina planinskih akcij je bil tudi ta projekt ob izdatni finančni podpori rudnika Mežica, nekaterih podjetnikov, veleposestnikov in drugih idealistov planinstva širom po Sloveniji, plod velikega števila prostovoljnih planinskih akcij. Kopališče, katerega otvoritev se je zgodila 15. julija 1934, je bilo dograjeno v rekordnem času. Obsegalo je dva bazena velikosti 33x12m in 12x6m, 3 m visoko skakalnico v leseni izvedbi, dolgo, lepo oblikovano leseno lopo z desetimi posebnimi kabinami, razgledno hišo z dvema skupnima kabinama, oskrbniški prostor, bife in uto za kegljišče. Kopališki kompleks je vseboval tudi odbojkarsko igrišče, ki je dalo temelj tradicionalni mežiški športni igri odbojki.

Na tem prostoru je društvo prirejalo veselice in plese, posebno ob plavalnih tekmovanjih, ki jih je organiziralo mežiško sokolsko društvo. Kopališče je tako postalo družabno shajališče mladih in starih. 

Objekt, ki je bil primarno namenjen razvedrilu in rekreaciji prebivalstva Mežice ter turistom, je na drugi strani planinskemu društvu zagotavljal prihodek, ki ga je nujno potrebovalo za svojo osnovno dejavnost in graditev planinskih objektov.

KAPELA SV. CIRILA IN METODA

Nekaj let pred vihro druge svetovne vojne, leta 1936, je postala Peca bogatejša še za verski objekt. Vse kar je bilo potrebno za gradnjo kapelice na Peci je leta 1935 skupaj s svojimi pomočniki pripravil mežiški kaplan Anton Boštele. Gradnja se je pričela v prvi polovici leta 1936. Že 16. Avgusta istega leta je kapelo blagoslovil Franc Cukala, stolni dekan iz Maribora ter v njej obhajal prvo sv. mašo.

V kapeli so se pri sv. maši večkrat letno zbirali planinci in ljudje dobre volje. Januarja 1938 je bila v kapeli tudi poroka Franja in Roze Iglar iz Mežice. V letu 1939 je kapelo obiskalo 13 skupin, ki so s svojimi duhovniki obhajali sv. mašo. 

Nato se je za nekaj let nad našo domovino, nad Evropo in celoten svet zgrnila huda ura vojne morije…

1941 – 1950

V vojnih letih je društvo prenehalo javno delovati. Leta 1943 je bila požgana še Uletova koča na Peci ter uničen kip Kralja Matjaža.

Takoj po vojni, leta 1946 se je društvo zopet konstituiralo. Pričelo se je organizirano delo z mladino: alpinizem, smučanje in plavanje. Društvo je priredilo vrsto tekmovanj, vzgojno izobraževalnih tečajev, seminarjev in planinskih šol, poljudnoznanstvenih predavanj, masovnih rekreacijskih in poučnih izletov, kondicijskih pohodov in vzponov.

Društvo se je nenehno širilo. Potrebe so terjale tudi aktivnost na gospodarskem področju. Mežiško planinsko društvo je svoje delovanje usmerilo v pogorje Raduhe in Pece, medtem ko je Smrekovec »prevzelo« planinsko društvo Žerjav – Črna, ki se je od matičnega mežiškega društva odcepilo leta 1948.

V letu 1948 je bila v Grohotu dograjena lična brunarica, Jurharjev bivak. V okviru želje po povezovanju planinstva s turizmom je društvo istega leta odprlo še planinsko postojanko Puc pri Kogelniku v Koprivni.

Vsa ta leta sta niti razvoja vlekla Tone Jurhar in Kristl Pečovnik, pri gospodarjenju pa je z njima aktivno sodeloval Miloš Mlakar.

1951 – 1958

V tem obdobju sta aktivnost članov upravnega odbora ter njihova sposobnost pritegovanja in vključevanja Mežičarjev ter drugih v prostovoljne planinske akcije večali planinsko premoženje in članstvo društva.

Velika želja planincev po novem domu na Peci, je društvo »prisilila« v povečanje denarno donosne nižinske turistične ponudbe. Tako je bila leta 1950 ustanovljena planinska postojanka Pikovo, ki je prebivalcem rudarskega naselja Helena omogočala kulturno delovanje v kraju ter razvedrilo rudarjem po napornem delu. Ta prvotna postojanka je svojemu namenu služila celih 35 let. V Narodnem domu v Mežici je bil urejen planinski kotiček. Leta 1952 je bila kapelica na Peci adaptirana v bivak. Ustanovljena je bila postojanka Grauf nad Mežico, ki je smučarjem in pohodnikom na Peco nudila informacije ter okrepčilo. Odprli so tudi postojanki Škrubej in Helena v Podpeci. Zgrajen je bil 2500 m dolg elektrovod na Peco ter leta 1957 še tovorna žicnica Mirjanci – Peca.

Prva leta po vojni je bilo območje Pece, preko katere poteka državna meja, strogo zastraženo. Leta 1952 pa je Ministrstvo za notranje zadeve končno le izdalo dolgo let pričakovano dovoljenje za dostop na Peco ter s tem zeleno luč gradnji novega Doma na Peci. Mežiški planinci so takoj pričeli z akcijo. Na občnem zboru društva so naslednje leto izvolili številčno močnejši in strokovno usposobljen upravni odbor, ki mu je predsedoval Anton Jurhar. Leta 1954 je bil za Dom na Peci vzidan temeljni kamen s spominsko listino. Gradnja se je lahko pričela. In s tem obilica dela, odrekanja, ter spopadanja z mnogimi težavami in ovirami. Za uresničitev smelega načrta, ki ni predvideval le skromne koče, pač pa razkošno zgradbo, »dom za počitek ljubiteljev planin in narave«, je bilo potrebno zbrati veliko denarja, izrisati načrte, izbrati material, les, kamen, apno, pesek, …, najti način, kako vse to spraviti na mesto gradnje. Najti je bilo potrebno zidarje, gozdarje, tesarske mojstre, poiskati tiste, ki bodo vso stvar vodili ter tiste, ki bodo v dolini nabirali sredstva.

Ko so bili načrti za dom izdelani, je sledila priprava temeljev, merjenja ter nošenje za zidavo potrebnega materiala. Najhujše je bilo spravilo peska z osli z Rišperga in Najbrževih peči po slabi kolovozni poti do Tomaževe koče in naprej čez Kajzerco. Pri Tomaževi koči se je oslom na hrbtih pridružilo še apno. Lokacija koče je bila zaradi obilice okoliške suhljadi povsem primerna za pripravo, kuhanje tega zidarskega veziva. Pogoji za delo so bili težki tudi na samem gradbišču. Elektrike sprva ni bilo. Trpljenje in obup je premagala človeška vztrajnost; med tednom in tudi ob sobotah najprej delo v rudniku ali v gozdu, prosti čas pa za prostovoljno delo v planinstvu. Ljudje so preprosto hodili delat iz občutka pripadnosti, iz neke obveze društvu v trdni veri, da njihov trud ne bo zaman. Za svoje delo niso pričakovali, kaj šele zahtevali zaslužka. Zavedali so se svoje moči in svojih zmožnosti. Ne Mihev, ne Žačen, ki sta kot lastnika gozdov na Peci dala osnovni material za gradnjo, nista dobila denarja. Oba sta delavcem dajala hrano iz lastnih zalog, največkrat kos črnega kruha in pol klobase.

Leto 1956 je potekalo v znamenju naglice, spraviti objekt pod streho še pred zimo in tako preprečiti škodo, ki bi jo lahko povzročila preobilica zapadlega snega. V začetku leta 1957 je društvu v celoti zmanjkalo denarja, a potrebno je bilo še toliko postoriti. Dom je potreboval zaključna dela, potreboval je okna, vrata, stenske obloge, tla, strope, pohištvo in ostalo opremo. Nizke cene svinca so v tem času tudi glavnega donatorja, Rudnik Mežica, prisilile, da je zategnil svojo mošnjo. 

1958 – 1969

Po otvoritvi novega doma na Peci je gora klicala še po nečem. Kralja Matjaža je bilo treba vrniti nazaj na Peco. Zamisel za postavitev novega kipa sta že leta 1959 predlagala Drago Skok in Anton Kočan. Na sestanku v planinskem domu na Peci leta 1961 je društvo ustanovilo odbor za postavitev skulpture v sestavi Anton Kočan, Mirko Šušel, Drago Vončina in Karl Mastek.

Za lokacijo postavitve je bil izbran zapuščen rudarski rov Večerna zvezda, oddaljen cca 500 metrov od planinskega doma. Rov so začeli obnavljati ob prvomajskih praznikih leta 1962. Očistili so ga in izvrtali večjo votlino. Podjetje hudournik, ki je takrat reguliralo strugo potoka Šumc po poplavah leta 1961, je prispevalo delavca in vrtalno kladivo na bencinski pogon. Glavni strelni mojster je bil Anton Kočan, najtežja fizična dela pa je opravil rudar in stari planinec Jože Kalan iz Podpece. Dela so trajala 5 dni.

Kip Kralja Matjaža, ki ga je izdelal akademski kipar in alpinist Marjan Keršič Belač, v bronu pa odlil akademski kipar Franc Rotar, so julija 1962 prevzeli v Ljubljani in ga naložili v kombi. Na poti do kmeta Rudija Miheva v Podpeci so se ustavili v Josipdolu na Pohorju, kjer so natovorili še granitno mizo. V Podpeci je Mihev kip natovoril na voz in ga s konjsko vprego odpeljal do spodnje postaje bivše žičnice Mirjanca. Žičnica je prepeljala kip do Doma na Peci, od tam pa so ga do votline transportirali po pobočjih Male Pece z garami. Kako naporno je bilo to opravilo pove podatek o teži kipa, ki je tehtal 300 kilogramov. Podstavek na katerem naj bi počival legendarni Kralj Matjaž je bil okrašen z mnogimi minerali kalcita in Wulfenita. Ograjo pred votlino, sulice in meče so izdelali v kovaški delavnici Helena. Otvoritev kipa je bila v nedeljo, 15 julija 1962.

Po letu 1962 je društvo ustanovilo še planinsko postojanko Mihev Podpeca, v letu 1964 pa izvedlo rekonstrukcijo in podaljšalo tovorno žičnico.

1969 – 1976

Skromno, staro zavetišče na Grohotu je ta čas že tako dotrajalo, da ga ni bilo več mogoče uporabljati, zato je društvo pristopilo k gradnji nove koče v čudoviti krnici pod melišči Male Raduhe. Dogradilo jo je leta 1973. Koča je imela 18 postelj in 40 skupnih ležišč.

V letih 1975 – 1976 je društvo aktivno sodelovalo pri elektrifikaciji kmetij pod Raduho in Olševo, skrbelo je za obnovo in vzdrževanje društvenega premoženja in približno 5 km registriranih planinskih poti.

• 

• 

• 

• 

• 

1976 –
Obdobje, ki je minulo, a se v spominu še precej sveže, nerazdružljivo zliva s sedanjostjo. Skozi ta čas se je društvo posvečalo glavnim planinskim objektom, Domu na Peci, Koči na Raduhi in na Pikovem. Izvajala so se vzdrževalna dela, razne rekonstrukcije, težilo se je k novim pridobitvam ( električni vodi, vodna zajetja, telefonske linije, …), ki so izboljšale kvaliteto oskrbe koč in posredno s tem tudi planincev. Nižinske postojanke so se zaradi nedonosnosti začele ukinjati.

Kljub izredni gospodarski dejavnosti društva, ni zamrla druga planinska dejavnost. Obsegala je predvsem vzgojo in izobraževanje mladih planincev in širjenje planinske kulture. Pod okriljem društva je deloval tudi alpinistični odsek. Njegovemu zatonu je botrovala huda nesreča treh njegovih perspektivnih članov Milana Kolar, Janija Sešel in Marka Golob v pogorju Mont Blanca, leta 1979.

Leta 1986, komaj trinajst let po dograditvi, je kočo v Grohatu popolnoma razrušil snežni plaz. Planinsko društvo je bilo tako postavljeno še pred eno veliko preizkušnjo. Ker so bili tisti čas ekonomski kazalci neugodni, društvo pa je bilo obremenjeno še z rednim vzdrževanjem svojih dveh drugih postojank, je Planinski Zvezi Slovenije in ostalim društvom koroške regije posredovalo dopis o svojih dvomih ter ponudilo fizično in finančno pomoč vsakemu planinskemu društvu, ki bi se odločilo za graditev nove koče pod Raduho.

Na pobudo sosednjih planinskih društev, Planinske zveze Slovenije, Koroškega meddruštvenega odbora planinskih društev in skupščine Ravne na Koroškem, da bodo investicijo sofinancirali, je upravni odbor društva na 11. redni seji, 15.9.1986 po daljši razpravi sklenil, da kljub vsemu sprejme izziv in se loti gradnje nove koče, na lokaciji nekaj nižje od tiste, kjer je stala prvotna postojanka. Dela je povezoval tehnični vodja Mirko Mlakar. Za novo slavje pod Raduho je bil določen 17. september 1991. Po pridobitvi uporabnega dovoljenja je bila koča prvič uradno odprta v letu 1992.

Mladinski Odsek

V povojnem obdobju je bil v okviru društva vseskozi aktiven tudi mladinski odsek. Njegovi začetki segajo v leto 1950, ko je društvo ustanovilo prvo pionirsko skupino, v okviru katere so začeli izvajati izlete v Podpeco, Javorje, Smrekovec, Raduho in drugam. Leta 1953 so že bila organizirana tudi prva predavanja mladim planincem o planinskem rastlinstvu, živalstvu in zgodovini planinstva. Z ustanovitvijo mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije leta 1956 je delo z mladimi postalo organizirano tudi v Mežici. V mladinskem odseku se je od ustanovitve pa vse do danes zvrstilo mnogo zaslužnih ljudi, ki so, vsak v svojem času, vestno skrbeli za izvajanje različnih dejavnosti. Tako je mladinski odsek organiziral in se udeleževal vodniških seminarjev in s tem pridobil prve mladinske planinske vodnike, organiziral je skupne izlete in turne smuke, tudi sankaške tekme. S svojim udarniškim delom je prispeval k gradnji koče na Peci, udeleževal se je raznih tekmovanj v okviru Planinske zveze Slovenije. Organiziral je planinske tabore. Sodeloval je pri delovnih akcijah na Peci in Raduhi. Poleg tega je pomagal tudi organizacijam izven matičnega društva, na primer pri gradnji doma taborniške družine Ruševec. Pomagal je pri markiranju poti in celo pri prenosu Titove štafete čez Peco.

Akcija ciciban planinec na nižji stopnji in planinska šola na višji stopnji sta postala z leti stalnica. Odsek je pod svojo oskrbo prevzel tudi zapuščeno vojaško karavlo na Peci in jo preuredil v mladinski dom. V njem so v pozno jesenskem, zimskem in pomladanskem času, ko je bil Dom na Peci zaprt, mladi člani izvajali dežurstvo in s tem obiskovalcem Pece nudili zatočišče in najosnovnejše udobje. Poleg navedenega je dom služil tudi za razna izpopolnjevanja in tečaje planinskih vodnikov koroške regije.

Velika želja tistega časa, pravzaprav že nuja je bil električni vod, ki bi marsikatero delo precej olajšal ter tovorna žičnica, ki bi dodobra razbremenila hrbte ljudi in tovornih živali.
Pričele so se prošnje za kredite, za vsakršno pomoč. Obljube so bile, denarja pa od nikoder. Društvo je še bolj okrepilo prostovoljno dejavnost. Tudi ves dohodek nižinskih postojank in obratov se je izkoriščal za gradnjo. Dolgoročno načrtovanje teh postojank se je obrestovalo. PZS je društvu končno odobrila kredit. Sosednja planinska društva, celo iz Maribora so vsako nedeljo na delovišče poslale skupino 10 do 15 prostovoljcev. V letni gradbeni sezoni so ljubitelji planin opravili več kot 600 ur prostovoljnega dela. Čez zimo 1957-58 so stekla tudi mizarska dela v rudniški delavnici. Na pomlad 1958 se je gradnja bližala koncu. Dom je vse bolj pridobival na sedanji podobi in funkciji. 7. September 1958 se je omenjal kot realen datum za otvoritveno slavje..