UTRINEK/ Jesenski pogled na dolino Toplo
Nizko rastje nekje v pobočjih Čofatije je lepega jesenske dne razkrilo čudovit pogled na alpsko dolino Toplo pod Peco. Na fotografiji je vidnih vseh pet visokogorskih kmetij. Od zgoraj navzdol si sledijo Končnik, Fajmut, Kordež, Florin in Burjak. Zgoraj se pod kristalno jasnino v vsej svoji belini bleščijo skale Kordeževe glave.
UTRINEK/ Zadnja svetloba Raduhi v pozdrav
Greben Olševe…Zadnji žarki v Raduhi, tako dolgo pričakovani v poznem, hladnem zaključku enega zimskega popoldneva … Kmalu bo potrebno nazaj v dolino. Pot je še dolga in ko sonce enkrat zaide za obzorje se hitro stemni. Pot postane težko sledljiva… A, ker je poznana, ne povzroča pretiranih skrbi. Tudi čelna svetilka je pripravljena v nahrbtniku, da osvetli staro sled… Pa še gora vzbuja prijetne občutke neskončnega sprejemanja… Ni še mogoče oditi…
Neverjetno, kako hitro zbežijo te podobe… Komaj se jih dobro zaveš, že barve prek ostenij zbledijo v vesoljsko modrino. In takrat, … takrat leže nad pokrajino tisti resnični mir in spokojna tihota… Težko je oditi ravno tedaj… (UP)
UTRINEK/ Vstani že, vstani, sonce …
Že spodaj v gozdu, med hojo s Poljane proti Hamunovem vrhu, se je iz trde teme sramežljivo pričelo rojevati novo jutro. Sprva niti ni kazalo, da se bo iz tiste bledikaste modrine in meglenih ponjav, obešenih na okoliške hribe, napravilo kaj prida lepega. Pa je ravno tam na travniku, kjer se prvič odpre razgled po okolici, začelo vleči. Veter je moral potegniti tudi preko Stovčnikovih travnikov in Volinjaka. Preluknjal je oblake in preostale sive krpe dolgo preganjal po nebu in čez pobočja sem ter tja. V nekem trenutku se je skozi prosojni sloj oblačnosti izrisala oranžnorumena krogla. Še hipec kasneje se je v meglah razprla pahljača sončevih žarkov. Predstava je trajala le nekaj sekund. Najlepšo sliko je lahko shranil le spomin. Nič drugega ni bilo moč postoriti.
Daj, vstani že, vstani sonce. Mrzlo je, da škripa pod koraki … (UP)
UTRINEK/ Le kolikokrat boš še pogledalo name, preden boš leglo tjakaj za obzorje…
Na Črnem vrhu nad Ribniško kočo se je dan brez pretiranega upanja po sončnih žarkih začel vztrajno nagibati v zgodnji večer. Pozna jesen je bila. Lokvanji tam zadaj v jezeru že zdavnaj niso več odpirali svojih cvetov proti svetlobi. Predzadnji obiskovalec tistega dne je že pred časom zapustil razgleden travnik. Le še vztrajnež je čepel tam med suhimi travami in upal, da nebo pred spanjem le še pogleda na željno pokrajino in njega, kljubovalnega samotneža…
In glej, tam nad dolgo Peco in kopasto Uršljo goro… Enakomerna siva ploskev se je pretrgala v dolgi, svetleči, skorajda ravni črti. Nad njo se je odprlo še več drugih, manjših razporkov. Skozi enega od teh se je zableščalo in silovito zbodlo v oko. Čez pol minute je zastor padel in prvič ta večer vsilil nadrealistično vprašanje. “Se je to, kar se je zgodilo, sploh res zgodilo…?”
Kakšne pol ure pozneje se je odvil še en tak prizor. Sonce je vzšlo v rdečem. Vzhajalo je navzdol izza oblakov in zahajalo v vijoličnem, tja za megličasto obzorje. (UP)
UTRINEK/ Nekega nenavadnega jutra…
Jutro, kot marsikatero … Oranžna svetloba vzhajajočega sonca je nežno obarvala predvrh Olševe. Nebo je bilo brez oblačka. Nič kaj posebnega se ni zgodilo. Toplina barv ni dolgo oklevala. Iz minute v minuto je vse bolj prepuščala prostor paleti odtenkov zrelega dne Drugega ni preostalo, kot se odpraviti še malo naokrog ter raziskati nevidene poglede, ki jih je ponujal, od jeseni že rahlo porumeneli travnik pri Rači puši v dolini Bistre…
…S spodnjega roba travnika, iz sence smrekovega gozda, se je v zornem polju očesa, ravno pravi čas sestavila zanimiva kompozicija skednja, Kozje peči in nepojedenega otočka kopriv na sredi, ki ga krave zaradi njim poznanih razlogov niso popasle. Atmosfero je dodala nenavadna rumena svetloba, v ravno pravih razmerjih razsuta čez pokrajino. Tam, v modrini vesolja je bila dodana svetla točka, kot pika na i celotnemu prizoru… (UP)