OSNOVNI PODATKI:
Gorski predel: Kamniške in Savinjske Alpe
Oskrbnik: Slavko Tiršek
Telefon koče: 041 417 951
E-pošta: slavko.tirsek@amis.net
Spletna stran:
Odprtost koče: JUNIJ do SEPTEMBER 7.00 do 22.00; MAJ,OKTOBER odprto SOBOTA in NEDELJA; OSTALI MESECI PO DOGOVORU z OSKRBNIKOM GSM: 041 417 951 (Slavko Tiršek).
Ležišča: 23 ležišč v sobah, 22skupnih ležišč
Zimska soba: Ni urejena!
Sedeži v jedilnici: 50
DOSTOPI:
- Z avtom iz Črne na Koroškem po lokalni cesti ob reki Meži proti Koprivni. Pri Šumelu levo (smerokaz za Solčavo) ter mimo gostilne Mojca na Spodnje Sleme. Od tam po gozdni cesti do najvišje ležeče slovenske kmetije Bukovnik (20km). S parkirišča pred kmetijo (1327m) peš po označeni, razgibani, deloma izpostavljeni planinski poti skozi gozd do planine Grohot (30 min).
- Z avtom iz Črne na Koroškem po lokalni cesti ob reki Meži do gostišča Drofenik (1km), nato levo proti slikoviti dolini Bistre. Pri razcepu cest (brunarica) desno proti Mlinarskemu; naprej mimo turistične kmetije Adamič, ter višje ležečih kmetij Knez in Ratih, po cesti vklesani v skale Kozje peči na Spodnje Sleme. S Slemena po gozdni cesti na parkirišče pred kmetijo Bukovnik (1327m). Naprej peš po označeni, razgibani, deloma izpostavljeni planinski poti skozi gozd do Koče v Grohot (30 min).
- Peš iz Črne na Koroškem, mimo kmetije Puc v Koprivni, gostilne Mojca in Janška na Spodnje Sleme. Od tam mimo Bukovnika v krnico Grohot (4-5h).
- Z avtom iz Solčave po lokalni cesti v Podolševo. Od tam po panoramski cesti, ki ponudi čudovit razgled na Savinjske Alpe ter celotno ostenje Male, Srednje in Velike Raduhe, do Spodnjega Slemena, kjer se cesta priključi dvema, ki pripeljeta s koroške strani. S Slemena do kmetije Bukovnik (10km). S parkirišča pred kmetijo (1327m) peš po označeni, razgibani, deloma izpostavljeni planinski poti skozi gozd do planine Grohot (30 min).
- Peš iz Solčave ( izhodišče je avtobusna postaja Oprešnik med Rogovilcem in Solčavo) po Slovenski Planinski Poti mimo Tolstovršnika, čez planino Javorje do koče v Grohotu (3h)
RAZGLEDI:
Od koče pogled ne seže prav daleč, a to pomanjkljivost v celoti nadomesti čudovita skalnata kulisa Laneža ter Male in Srednje Raduhe, ki jo dopolnjuje zelenilo travnikov prostorne krnice. Po kakšen košček razgleda več je potrebno bodisi nekoliko sestopiti, od spodaj se odpre pogled proti Olševi, ali pa se povzpeti na gozdnato rebro nad krnico, od koder lahko najprej pokukamo na Peco, nato pa skozi krošnje še na znane obrise Savinjskih Alp.
TURE IN IZLETI
Prvenstveno je koča v Grohotu izhodišče za vzpon na Veliko Raduho. Nanjo vodita dve poti. Tista čez Durce je lažja, a je vseeno ne gre podcenjevati. Glavnemu skalovju se ogne po obširnemu melišču pod steno Male Raduhe. Na Durcah, na vrhu markantne škrbine, kjer se stakne s potjo, ki pripelje od koče na Loki, se obrne desno navzgor. Začetna strmina se hitro položi. Pot preči pobočja Male in Srednje Raduhe nekoliko nižje od grebenske rezi. Vse do vrha Raduhe je speljana med zaplatami ruševja in visokogorskih trat.
Druga možnost, ki jo lahko izberemo, je vzpon po zelo zahtevni, zavarovani planinski poti. Ta se od poti proti Durcam odcepi tik pod steno Male Raduhe, pri Macesnovcu, piramidasti skalni tvorbi, porasli z macesni, na čigar vznožju je pritrjena spominska plošča padlima alpinistoma. Usmeri se v desno, preči strma pobočja pod razgibanimi, kratkimi ostenji ter se tam, kjer Srednja Raduha začenja prehajati v Veliko, zažene strmo navzgor, skozi žlebove in grape, čez plati in police. Tudi nekoliko nerodno, izpostavljeno, rahlo previsno mesto je potrebno preplezati nekje na sredi. A to le prida nekaj vrednosti k tej veličastni turi.
Tretji lep cilj, ki pa ga žal veliko planincev, z mislimi usmerjenih k vrhu višje sosede Raduhe spregleda, je Lanež. Nad Grohotom je njegovo vso kratko, a slikovito ostenje levo od Durc. Tudi nanj se je mogoče povzpeti po dveh poteh. Prva, običajnejša, najprej sledi označeni poti na Raduho do Durc. Tam krenemo levo in po prijetnih tratah dosežemo vrh v borih 15 minutah.
Druga pot na Lanež ima značaj samostojne gorniške ture. Imenuje se Hojnikova pot. Med obema vojnama jo je nadelal župnik in učitelj Ivan Hojnik, ki je med leti 1910 in 1941 služboval v Koprivni. Naj že na tem mestu velja opozorilo, da pot v zaključnem delu ni lahka. Je opuščena in zato slabo zavarovana in ni primerna za vsakogar. Lotijo se naj je le v skali plezanja vešči planinci.
Pot v celoti prehodimo, če že na Slemenu ( križišče cest, ki pripeljejo iz Koprivne, Bistre in Solčave) poiščemo pot proti Prosenčevemu vrhu (1487m) ter nato z njega sledimo slabo uhojeni stezi preko dolgega hrbta, ki vodi pod Laneževo steno.
Na Prosenčev vrh se lahko vzpnemo po strmem kolovozu tudi od Bukovnika. če je naše izhodišče Grohot pa stopimo na hrbet, po katerem pelje Hojnikova pot že precej visoko, prav blizu prvega skalovja.
Zaključek poti, ki privede na greben nekoliko desno od vrha Laneža, je speljan skozi strmo skalnato grapo, na več mestih prekinjeno s skoki, kjer tu in tam v skali še vedno tičijo stari, ukrivljeni klini, še zmeraj dobrodošla pomoč za bolj zanesljivo napredovanje.