Ime vrha:
Andrejev vrh, Volinjak
Višina: Andrejev vrh 897 m, Volinjak 886
m
Lega: V-SV nad Mežico (desni breg reke Meže)
Opis poti
Z avtobusne
postaje gremo mimo banke, zavijemo desno navzdol ob Šumcu, prečkamo
oba mostova (čez Šumc in čez Mežo), ter zavijemo desno
do nekdanjega letnega kopališča. Tu skrenemo levo po markirani
planinski poti za Uršljo goro. Markacijam sledimo vse do kapelice
pod kmetijo Najevnik (kopališče – kmetija Obretan –
Ježevi travniki – na levo od Ježeve kmetije mimo peskokopa
– z makadamske ceste desno v hrib – po gozdu do kapelice).
Pri kapelici zapustimo markirano pot in zavijemo mimo nje levo navzgor
po stezi do najvišje točke, kjer je v zaščiteni leseni
škatli vpisna knjiga za pohodnike.
V isti smeri
pot nadaljujemo po grebenu in navzdol do lepega gozdnega travnika. Prečkamo
ga in se spustimo do kmetije Andrej.
Desno nad makadamsko cesto je tik mimo hiše speljana stara pot, po
kateri skozi gozd pridemo do Hermonkovega križa (križišče
s kapelico in veliko lipo).
Od kapelice
se na desno vidi kmetija Hermonko. Mimo domačije se po kolovozu vzpnemo
levo navzgor do gozdne jase. Tu se začne vzpon na Volinjak (na začetku
je planinska oznaka, kasneje sledimo stezi).
Vzpnemo se na vrh, kjer je tudi v kovinski škatli vpisna knjiga za
pohodnike in žig.
Z vrha nadaljujemo pot SV po grebenu, mimo naravnega mostu in se po brezpotju
spustimo do makadamske ceste. Ta vodi desno na Leše, mi pa zavijemo
levo do kmetije Stovčnik. Pri hlevu gremo z makadamske ceste desno
navzdol po kolovozu vse do velikih travnikov ob Meži (Poljana). Ob
robu gozda pridemo do makadamske ceste, ki vodi do kmetije Štrikar,
od koder nas most čez Mežo pripelje na glavno cesto Mežica
– Prevalje. Od tu lahko pešačimo po cesti do Mežice,
lahko pa gremo dobrih sto metrov v smeri proti Prevaljam do avtobusnega
postajališča.
Slika: Volinjak fotografiran z območja Šumahovega vrha; zadaj
Golica
Čas hoje: 1,5 ure na Andrejev Vrh, dobre pol ure Andrejev
vrh – Volinjak, dobra ura Volinjak – Poljana. Težavnost: Lahka pot, primerna za vse starosti Kam vodijo poti z vrha: Z obeh vrhov lahko gremo v Mežico
ali na Leše Možna druga (krajša) pot na Volinjak: Ko prečkamo
mežo, ne zavijemo desno proti kopališču, ampak levo, sprva
po asfaltni, nato po makadamski cesti, ki iz Mežice pelje na Leše.
Ko prispemo do Hermonkovega križa, sledimo navodilom pri prejšnjem
opisu. Kam se vidi z vrha: S samega vrha pravzaprav ni razgleda,
s kmetije Andrej pa se vidijo Mežica, Leše, leški cerkvici,
tudi Pohorje. Malo pod vrhom Volinjaka je nad kamnitim plazom lep razgled
na Mežico, Hamunov vrh in Podjuno. Oba vrhova sta skozi celo leto
dobro obiskana. Opozorilo: Na nekaterih delih je pot slabše označena.
Razgledna točka nad plazom in na kamnitem mostu je nevarna.
Kapelica pod Andrejevim vrhom; levo od nje pelje pot na vrh
Zanimivosti
Na Volinjaku
je/so:
- značilnosti kraškega sveta;
- naravni kamniti most z zanimivo oblikovanim javorom, ki ga dodatno podpira;
- Prekrasen razgled z naravnega mostu, vendar – PAZI! Nevarno, prepad!
- Orjaške smreke (ob vznožju), nekoč sta tam stala hiša
in hlev;
- Skalnati skladovi iz katerih je zgrajen železniški most pri
Štoparju.
- Vojakova bukev na kmetiji Vojak, ki je zaščiteno drevo
.
Naravni most podprt z javorjem na Volinjaku
Botanika
Kamninska
okrušenost vrha nas posebej opozori, kako pomemben je zdrav gozd,
ki s svojim spletom korenin pokriva in zadržuje vsako ped strmih
gozdnih tal.
Severozahodno pobočje Volinjaka je na več mestih plazovito.
Pod vrhom je več krušljivih ostenj, kjer odkrušeno kamenje
zadržuje gost smrekov sestoj. Zadrževalna funkcija gozda je
očitna..
Na severni strani vrha je zrasla bukev na tanki plasti zemlje. Njen vidni
koreninski sistem, ki je dobro vraščen v vsako skalno razpoko,
nam da vedeti, zakaj je drevo zmožno kljubovati različnim vremenskim
in erozijskim silam. Vodopropustna južna stran je poraščena
z borom, vrh pa prerašča bukev, ki vse talne razpoke polni z
listjem in ustvarja pogoje za rast flore, značilne za bukov gozd.
Poljana
Meandri in mokrišča pritokov reke Meže na poljani so za
obstoj sive čaplje in drugih močvirnih ptic posebnega pomena.
Dobro sklenjen rob gozda in ohranjena združba – gozdni sitec,
brestovolistni oslad in rumeni talin je zanje zatočišče
in dobro pogrnjena miza.
