Kralj Matjaž; Koroške narodne pripovedke; Vinko Moderndorfer

Nekoč je šel kmet v gozd in srečal mladeniča, ki ga je zapeljal k skali s tremi okni. Kmet je videl skozi prvo okno veliko polje same zrele pšenice, ki jo je žela stara ženička. Skozi drugo okno je zagledal veliko vojsko, ljudje so se klali med seboj, da je bilo groza. Skozi tretje okno je videl same vojake, ki so spali, sredi med njimi je spal za mizo neki kralj. Kmet je potegnil kraljev meč iz nožnice, nakar so se vojaki v hipu prebudili, ko pa je meč zopet spustil, je vojska zopet zaspala.

Mladenič je kmetu razodel skrivnost, da je speči vojak pri mizi Kralj Matjaž. Povedal je tudi, da se bo začela tedaj, ko bo pšenica zrela, huda vojska in ne bo za ljudi za žetev razen starih žensk.

Ko se je kmet vrnil v svoj kraj, ga ni nihče poznal in tudi njemu so bili vsi tuji. Mogel je pokazati le na eno mesto, kjer je svoje dni stal mlad oreh. Kopali so tam in našli orehove korenine. In kmet se je pri priči sesul v pepel.

...

Koroški kmet je vozil z Ogrskega vino na Koroško. Ko je prišel skozi veliko Dobravo do visoke gore, je zagledal na njej kočico, iz katere se je videla samo streha. Pred vrati je stal s sabljo opasan junak, ki je vprašal voznika: »Ti si prijatelj iz gornje naše strani. Povej mi, lazijo še mravljinci na tri vrhove: Svetega Krištofa, Šent Magdaleno in Šent Urha?« »Še lazijo, še, toda redkeje kot nekdaj«, je odgovoril voznik. Junak pa je nadaljeval: »Reci doma: kadar ne bo nihče več prihajal na one tri gore, tedaj vstanem in pridem s svojo črno vojsko.« Kmet je vprašal ves iznenaden: »Kdo pa si ti?« Kralj Matjaž sem! Stopi bližje v to kočo, da se prepričaš na svoje oči o tem.« Tako je govoril Matjaž.

V koči je moral kmet stopiti Matjažu za zaledje in pogledati preko desne rame skozi okno. Videl je ravno, široko in dolgo polje. Po vsem polju je bilo prek in prek oboroženih vojakov s konji. Ljudje in konji so spali. Ko je kmet pogledal znova skozi okno, je Matjaž rahlo potegnil sabljo nekoliko iz nožnice. V tem trenutku je oživela vsa vojska. Vojaki so privzdigovali glave, konjički pa so kimali in hrzali ter udarjali s kopiti. Matjaž je dejal: »Ne bo dolgo, jaz vstanem in potegnem sabljo iz nožnice, topel veter bo vel tedaj in vzdihnil vsemu ljudstvu misel na osvoboditev. Vse bo prijelo za orožje, kar nosi moško glavo. Bilo staro, bilo mlado, vse bo pohitelo v vojsko, da brani svojo domovino. Sila bo tako huda, da se človek ne bo utegnil preobleči, vsakdo bo šel na vojsko s tem, kar bo tedaj nosil na sebi. Če bo v boju padel komu hleb kruha iz rok, mu bo rekel sosed: »Pusti ga brate, naj leži; po boju bo dovolj hleba in vsega.«

...

Mogočnemu Matjažu so bili nevoščljivi zapadni vladarji, ki so zbrali zoper njega sila veliko vojsko. Matjaž je moral pobegniti s sto preživelimi vojaki v votlino Peco, ki se mu je odprla sama in ga skrila njegovim sovražnikom.

Spodnji Korošci trdijo, da je ljudstvo izbralo Matjaža za kralja na Gosposvetskem polju in da je imel svojo stolico na Krnskem gradu. Noč in dan je imel odprta vrata za vse siromake in vsak zatiranec je našel pri njem pravico in zaščito. Matjaž je bil zelo dober in je dal kovati zlatnike. Takrat so bili na koroškem zlati časi.

Matjaž se bo prav gotovo nekoč prebudil. Pred njegovo jamo bo zrasla na božično noč zelena lipa. Od polnoči do ene ure bo cvetela tako opojno, da bo napolnila vso okolico s prijetno vonjavo. Po enournem cvetenju se bo posušila. Na to posušeno lipo bo Matjaž obesil na Jurjevo svoj ščit in takrat bo lipa ozelenela. Potem bo prišel Matjaž s svojo vojsko na dan, premagal in zatrl bo vse svoje sovražnike, pregnal bo krivico s sveta in ustanovil zlate čase.