Po kozjem hrbtu na Uršljo Goro; Jože Žunec; Planinski vestnik 3/1988

O, ti ljuba Uršula svetnica,
vseh devic si ti kraljica,
enajst tavžent jih imaš,
saj mi lahko eno daš.
(Ljudska)

Samotna in gizdava lepotica je Uršlja gora.

Najlepša je pozimi. Tedaj je, oblečena v belo, mladostno nežna. Ljudje pravijo, da zato, ker ni nikdar okusila mladostnih zablod in razočaranj. Vabljivo strmi v nebo in vabi popotnika, da pride v njena nedrja.

Kako je krotka, ko sije sonce! Včasih pa se v hipu spremeni v mrzlo in odbijajočo, obdano z neprodirno meglo. Tedaj popotnik občuti, da ga ni sprejela, zato mora biti z njo obziren in nežen kot z dekletom.

Domačini ji pravijo Gora. Nadnaravno moč je čutiti v tej preprosti besedi. Pravijo tudi, da je Gora njihova, čeprav je občutljiva in nedovzetna za vsakogar, ki je ne sprejema z ljubeznijo. Prevzetneže odbija, jih kaznuje, in ne pusti grobosti. Z vso veličino sprejema vsakogar, ki jo ljubi, in njegov korak bo lahkoten in mehak, kot je v zgodnjem poletju mehka njena temno zelena travnata preproga na vrhu nad gozdno mejo.

Pozimi je preproga bela in vabi tiste, ki spoštujejo in občudujejo njeno lepoto. Sprejema dobrohotno in z ljubeznijo. Včasih pa se nenadoma razjezi; tedaj je treba previdnosti.

Najlepša zimska pot na Uršljo goro je čez Kozji hrbet. Če je jasno in sončno, se s Kozjega hrbta vidijo Karavanke, Kamniško- Savinjske in Julijske Alpe, Pohorje, Kozjak in gorski grebeni v sosednji Avstriji.
Planinci se je bojijo zaradi strmin, ob novo zapadlem snegu pa žametov, čeprav je tedaj najlepša. Potrebno je res mnogo znoja, toda čist, bel sneg, sonce in enkraten razgled so dobro plačilo za vložen trud. Povedati pa je treba, naj nepripravljeni planinci gredo po drugih, manj zahtevnih poteh, ki jih je več: z Ledin, od Andrejevega doma na Slemenu prek Križaja, pa tudi iz Poštarskega doma.

IZHODIŠČE JE LAHKO OŠVEN

Začetek poti je lahko na Ravnah na Koroškem ali pa pri Ošvenu, kjer je znano smučarsko središče. Do parkirišča pri Ošvenu, deset minut hoje od Smučarske koče, se pripeljemo z avtomobilom ali pridemo peš po cesti ali bližnjicah, ki so označene. Iz Prevalj krenemo pri gostilni Brančurnik navzgor po Barbarskem grabnu.

Nekaj nad kmetijo Veček se priključimo poti, ki nas privede po cesti iz Raven, ali pa iz Raven po bližnjici skozi Podkraj, ki je moja zelo priljubljena pot, ker je sončna in razgledna proti naši gori. Tudi iz Prežihovih Kotelj je več poti.

Najpreprosteje je, da pridemo do cerkve Sv. Mohorja na šrotneku, nato pa nadaljujemo pot po cesti do Smučarske koče.

Je pa še mnogo prečnih poti in stez, ki jih poznajo le domačini in nudijo potniku miru in užitka v prvobitni naravi. Za one, ki so redko v teh planinah, pa je najbolje, da se držijo navedenih poti. Prehodne so ob vsakem vremenu, pa tudi vpraša se lahko na kmetijah, ki so kar na gosto posejane.

Od Smučarske koče do križišča proti Ošvenu, kjer se lahko parkira, je za pešca najenostavnejša pot po cesti. So pa še druge možnosti, vendar se v zimskih razmerah lahko zgodi, da bo nepoučen pohodnik zašel. To vsekakor ne bo tragično, bo pa lahko silno nerodno.

Na križišču proti Ošvenu vodi leva cesta do smučišča, mi pa gremo po desni, ki pelje na Ledine. Po petdesetih metrih opazimo shojeno stezo, ki zavije levo v gozd. Krenimo po njej! Ni označena z markacijo, toda če gremo po tej stezi, pridemo po desetih minutah na markirano pot. Pozimi, ko gremo po gazi, ne moremo zaiti, poleti pa je potrebno nekaj več previdnosti.

Lahko pa pot nadaljujemo po cesti. Najprej pridemo do križišča, s katerega pelje pot proti lovski koči. Gremo po glavnem, desnem odcepu in po petdesetih metrih opazimo markacijo, ki vodi levo, strmo navzgor po poseki.

Povedati moram, kako je nastala poseka. Bilo je v časih, ko so ljudje še delali prostovoljno. Ljubitelji smučanja so se tedaj odločili, da bodo speljali smuk z Uršlje gore. Žal dlje od poseke niso prišli. Zakaj?
Proga je bila slabo zamišljena, saj bi smučar ves čas obremenjeval le eno nogo. Baje . ..
Torej gremo po poseki. Včasih ni gazi, to pa naj vas ne odvrne od hoje, saj boste že po desetih minutah prišli do prej omenjenega odcepa, kjer bo gaz.

DOMOVANJE KRALJA MATJAŽA

Pot se vije še nekaj minut strmo navzgor, tako da tudi najbolj utrjenim pohodnikom postane prijetno toplo. Kmalu zavijemo na desno po skoraj ravni stezi. Nekoliko se bomo spočili, saj je na tem delu pot lahka in se ne vzpenja. Toda ob sončnem vremenu nas bo tu vendarle prijetno grelo.

Poseka je porasla z mladim drevjem, mimo katerega pridemo do table, kjer je označena pot proti Ravnam in Prevaljam, na večji skali pa sta puščica in napis Uršlja gora. Zavijemo levo in gremo po lepo razširjeni poti med mladimi borovci.

Pridemo v listnat gozd, kjer se začne najbolj strmi del naše poti med visokimi drevesi. Poseka je zdaj na desni. Steza se dviga skoraj navpično, speljana je z manjšimi zavoji, ki nekoliko ublažijo strmino.

Ko premagamo dve tretjini strmine, smo na poseki, kjer se nam odpre prelep razgled na belo, zasneženo domovanje kralja Matjaža, matico koroških gora, Peco. Olševo in Raduho nam zakriva gozd. Čudovit pogled na Peco je enkratna nagrada. Splačal se je prelit znoj. Zadnji del poti premagamo mimogrede, čeprav je strm, saj nas spremljajo lepi in nepozabni vtisi. Smo na cestišču, ki ga prečkamo. Bodimo previdni, prehoda na cestišce sta slabo speljana, navadno spozka in zaledenela. Nerodnost lahko povzroči vsaj zvin če ne kaj hujšega.

Nekaj metrov nad cestiščem pridemo spet na čistino, kjer se odpre čudovit razgled na lepotice: Peco, Olševo, Raduho; vidijo se Grintovci. Pogled nazaj nam odkrije belo ogrnjeno Pohorje in Kozjak z njegovim najvišjim vrhom Košenjakom. Kot na dlani se pokaže prek meje Svinja (Sau- alpe in Golica (Koralpe).

Duševno spočiti in prežeti od čudovitih razgiedov nadaljujemo pot navzgor po strmi poseki. V sončnem, zimskem dnevu je ta del steze prečudovit. Močni žarki grejejo in poganjajo kri, da jo noge same hitreje in hitreje režejo po zmrznjeni gazi.

Mimogrede smo v gozdu na grebenu, kjer pogledamo v kotlino — in pokažejo se Kotlje, stara in lepa vas z modernim naseljem ravenskih železarjev.

Steza zavije na desno pod grebenom in se ponovno vzpenja. Začne se bukov gozd. Smo pod Oranjšco (1466 m). Pridemo do klopi, izdelane iz bukovih hlodov. Spočije se telo, še bolj pa duša. Prej opisane gore se še približajo, so še lepše, izrazitejše; Grintovci bolj pokažejo svoja mogočna ostenja, vidi se Košuta, ta čudovit gorski venec. Splača se posedeti, če je lepo vreme. Gore so nanizane, kot bi visele na tenkih nitih, pripetih na nebesni obok.

NA VRHU. PRED SVETO URŠULO

Skoraj ravna pot nas vodi po Lužah. Korak je lahkoten, če gremo po stari gazi. Ko pa zapade nov sneg, ga napiha toliko, da je potrebno mnogo volje, da se predrejo visoki zameti.

Kmalu se priključimo poti, ki je speljana z Ledin. Če so poti zaledenele, se je varneje vrniti prek Ledin; pa še prijazna koča je na tej poti, ki je pozimi odprta vsako soboto in nedeljo ter ob praznikih.

Po petnajstih minutah hoje smo pri križu na vrhu Uršlje gore. Če je jasno in čisto vreme, zelo lepo vidimo očaka slovenskih gora — Triglav. Poleg že opisanih vrhov in našega Triglava se nam daleč zadaj, desno na obzorju, narišejo Visoke Ture. Posebej dobro se vidita Grossglockner in Hochalmspitze. Pred nami se pokažejo tudi drugi slovenski in avstrijski vrhovi; naj omenim samo dobro znan Schladmig.

Z vrha Uršlje gore je nasploh prečudovit razgled na vse štiri strani neba, saj gora sameva in blizu ni večjih ovir, ki bi zastirale pogled. Če pogledamo po bližnji okolici, vidimo poleg posameznih krajev tudi Velenjsko in Ivarčko jezero, kjer je rekreacijsko športno središče ravenskih železarjev. Pred nami je televizijski pretvornik. Ko nas oblaja šaro, zagledamo lep planinski dom in cerkev sv. Uršule. Skoraj vedno, kadar pridem na Goro do cerkve, se spomnim verzov, ki jih je leta 1860 spesnil Valentin Ocvirk iz Breznice:

Babe so se tak nosile,
kakor frave so hodile,
košato janko gor na rit,
da že ne more v cerkev prit.