Na Peco z avstrijske strani; Arnold Lešnik; Planinski vestnik 3/2000

Lenuhi nimajo med turnimi smučarji pravzaprav kaj iskati. A včasih nas, iskrene ljubitelje narave in deviških belih strmin, vendarle premamijo vsemogočne pridobitve sodobne, a v marsičem izrojene civilizacije. Če to ni ravno pogosto in še posebej, če gre za eno od prvih, tako rekoč ogrevalnih tur v sezoni, potem naj nam bo, grešnikom, oproščeno.

Nekako tako sva razmišljala z Ireno, ko sva se odločila, da izpeljeva prvo letošnjo smučarsko turo kar se da lagodno. Za testiranje uborne kondicije in odlične opreme sva si izbrala Peco. Ker nama je preljuba Peca že nekoliko izrabljena in precej znana vsakoletna uvodna zimska tura, ki je vendarle še zmeraj dovolj privlačna, sva se tokrat odločila za varianto s severne strani, iz Avstrije. Odpeljala sva se torej na Koroško in do Pliberka.
Tura ni bila čisto naključno izbrana, kajti solidno urejena smučišča naših severnih sosedov so obljubljala odlično (hm!) turno smuko tudi ob ne pretirano debeli snežni odeji.

Priprava

Turo sva pričela ob devetih zjutraj na spodnji postaji gondolske žičnice pri hotelu Petzenkonig v Podkraju (Unterort), na 650 metrih nadmorske višine. Odvisno od števila smuke željnih in z malo kombinatorike se je s prodajalcem kart možno dogovoriti za najbolj ugodno varianto prevoza. Na voljo so dnevne karte, urne postavke ali pike. Cena za prevoz v eno smer načelno ne presega 1500 tolarjev (kakšnih 100 ATS). Višinsko razliko dobrih 1000 metrov sva v gondoli s še štirimi čisto navadnimi alpskimi smučarji pridelala v petnajstih minutah.

Nedolgo tega je tukaj tekla menda najdaljša sedežnica v Evropi, danes isto nalogo veliko topleje in tišje opravijo zaprte kabinske gondolske žičnice. Zgornja postaja na planini Ojstrovici (Siebenhutten), kjer je pravi visokogorski smučarski center, nas je pričakala v soncu in z dokaj zmerno porcijo slabe vesti zaradi lagodnosti sva se odpeljala do prve vlečnice, ki naju je transportirala še nekaj dobrih višinskih metrov (1900 m) bližje najinemu cilju. Licemerstvo pa takšno!

Množica alpskih smučarjev in deskarjev naju ni preveč navdušila, zato sva z največjim veseljem nalepila na smuči turne pse in se podala v »divjino«. Že takoj nama je bilo jasno, da bo zaradi tenke snežne odeje edino res pravo smučanje izključno na smučišču, a to sva tudi pričakovala. V slabe pol ure sva se že razgledovala s Knipsovega sedla, kjer so še vedno vidne ruševine nekdanje pliberške koče, in šele tedaj sva naredila dokončni načrt. Čeprav sva želela najprej zajahati kar najvišji vrh v grebenu Pece - Kordeževo glavo, sva se tej misli hitro odpovedala, saj bi bila sama tura potem le preveč lenuharska. Zato sva se s sedla raje napotila po glavnem grebenu proti zahodu, čez 2110 metrov visok Končnikov vrh (Knieps), katerega severna stran dokaj strmo pada proti planini Ojstrovici, ter preko celotnega grebena do Bistriške špice (Feistritzer Spitze, 2114 m), ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. Vso pot so naju spremljali borovci, vedno bolj južen sneg, modro nebo in kljub vsemu - dobra volja. Tu in tam sva srečala kakšnega smučarja, ki je tako kot midva iskal nekaj lagodnega miru in tišine nedaleč od ponorele smučarske horde. Takrat, ko so odlične smučarske razmere, se tudi marsikateri alpski smučar odpravi vsaj do Končnikovega vrha in si privošči opojno smuko vse do 1500 metrov nižje ležeče vasi.

Razgled z Bistriške špice je bil resnično veličasten. V sončnem poldnevu se je odpiral čudovit razgled na naše hribe na jugu, domačo Štajersko v daljavi ter avstrijsko Koroško vse do Visokih Tur. Ker sva nameravala še na Kordeževo glavo, sva vrh, na katerem sta poleg vpisne knjige še avstrijski in slovenski križ, zapustila po smeri pristopa. Drugače je ob obilici snega in stabilni snežni odeji možno smučati še proti zahodu, čez Veško Lopo (Wackendorfer Spitze, 2074 m), ter mimo Veške planine (Wackendorfer Alm, 1568 m) vse do Podgore (Unterbergen, 552 m). Domačini pravijo, da je ob idealnih razmerah pršič do vratu. Le kdo bi se lahko uprl tej ponudbi! Seveda le, če ste ob pravem trenutku na pravem mestu. Midva nisva bila. A organizacija ture zahteva nekoliko več časa, ker sta potem priporočljiva dva avtomobila, lahko pa poskusimo tudi z avtoštopom.

Doživetje

Za konec sva se po sledi tribarvne markacije vendarle napotila še naKordeževo glavo. Na poti sva imela srečo in sva v ne ravno pusti divjini srečala belko. Kaj eno, celo dve. Verjamem, da sta bili obe že navajeni smučarjev, saj sva bila midva zaradi prijetnega srečanja veliko bolj razburjena kot alpski krasotici. Ko ju je Irena poklicala, sta visoko dvigovali glave, strumno oprezali ter kljub prislovični plašnosti radovedno pristopicali še kakšen meter bližje. Srečanje z divjimi ali malo manj divjimi živalmi v hribih me vedno vzradosti, kajti čutim, da spoznavam svet v njegovi prvinskosti in nedolžnosti, ko še ni bil tako gosto poseljen in tako močno onesnažen. V mestih, kjer danes živimo, je ostalo komaj še kaj idealov in spominov, ko prvobitnost utapljamo v potrošništvu.

Končno sva začela zadnji vzpon proti domačemu vrhu in se po prijetnem kramljanju z dvema planincema na Kordeževi glavi podala na dolgo smuko proti domu. Vrh je bil precej spihan in nekaj grozečih skal je potuhnjeno čakalo na nedolžne žrtve. Sreča je bila v veliki meri tista in ne najina prirojena spretnost, ki je omogočila, da so bile izgube v najinih vrstah kar se da majhne. Vmes je bilo potrebno tudi malo gaziti v breg in na zadnjem klancu pred bivakom, ki ga je Irena izredno previdno odsmučala, sem se sam odločno pognal po bregu navzdol, v ledeno kotanjo, da bi si prihranil tistih nekaj metrov naporne in nič kaj užitkarske hoje navzgor.

Žal sem precenil nasprotnika in tokrat so bile izgube v naših vrstah zelo boleče. V kotanji je bilo namreč kar nekaj ledenih stopnic in tista usodna je bila tako spodrezana in tako visoka, da sem se gladko in popolnoma naravnost zaletel vanjo. Najprej me je udarec prisilil v bliskovit počep, tako da sem si stisnil rebra, potem pa me je sunkovito izstrelilo navzgor, me v zraku zasukalo in z mogočnim nihajem v vratu je glava tresnila ob ledeno ploskev, trenutek za njo pa s hrbtom naprej še celo telo. Najprej so prišle zvezde, potem angelčki, čez deset dni me je nehal boleti vrat in po treh tednih celo rebra. Tistih nekaj metrov navzgor sem potem odšel kar peš. Smuči mi seveda ni bilo treba sneti in dereze so tudi čisto po naključju počivale v nahrbtniku in ne na njem kot ponavadi. Potem sem se spraševal, zakaj neki pametni in izkušeni ljudje na tem svetu počno toliko neumnih stvari. Morda sem se spraševal malce prepozno, a bolje pozno kot nikoli. Menda smo si prav zato izmislili otvoritvene ture sezone.

Smisel

S Knipsovega sedla je bil do prvega smučišča samo skok in potem bi se lahko začelo brezskrbno uživanje. A noge so bile vendarle že nekoliko utrujene, še padec je naredil svoje in glej ga zlomka, tudi sonce je vse globlje in globlje tonilo za obzorje. Pogled na rdeče obsijane vrhove in grebene je bil resnično veličasten in tisti delček ujetega trenutka je bil morda vzrok in smisel celotne ture. Da, prav gotovo! Takšnih stvari ne dobiš za denar. Prav nikjer na svetu.

Globok pogled v oči in z Ireno sva jo jadrno ucvrla navzdol. Malo pred tem, ob 16.10, je še zadnja gondola zapustila planino in veličasten mir je zajel prostrana smučišča.

Najboljšo pot navzdol je ponujala visokogorska cesta, kajti smučišče je bilo ponekod popolnoma neuporabno. Na začetku sva še iskala zanimivih poti izven ceste, a bolj ko se je spuščal mrak, manj takih izletov z lepo zasnežene in nežno spuščajoče se ceste navzdol sva si privoščila. Čisto na koncu dvanajstkilometrske poti, na kateri sva spet dokaj elegantno izgubila tistih zadnjih tisoč višinskih metrov, bi vso zadevo že težko imenoval smučanje. Bilo je samo še utrujajoče sestopanje in končni trenutek ob avtomobilu na poledenelem parkirišču je bil težko pričakovana odrešitev.

Vsaki takšni turi sledijo potem zelo počasi minevajoči dnevi službene tlake; na začetku blaženi dnevi z glavo, polno lepih spominov, ki počasi, a zanesljivo zbledijo in na koncu tedna je le še odštevanje ur do prihodnje ture.

Kot vedno me Irena v soboto zjutraj težko spravi iz tople postelje in potem iz domače hiše. Na vse kripije se branim in izmišljujem najbolj neumne izgovore, a na koncu potem ničesar ne obžalujem in prav vsakič mi je lepo.

Živele planine!