Planinski vestnik; Avgust 1952; Dr. Josip Šašel; Koroška imena na naših specialkah (odlomek)

…Tako pridemo na široki in dolgi hrbet Pece.

Kolikor mi je znano, se je razlage tega imena najnoveje lotil Kranzmayer v Carintii I. 1950, str.599 sl. V zvezi s tolmačenjem drugih imen koroških gora iz nemškega bajeslovja. Tam izvaja, da je »doslej priznana razlaga Pece iz besede »pec« nemogoča«. Meni ni znano, da bi bil že kdo tako razlago resno poskusil! Kranzmayer to trditev potrebuje, kajti takoj dodaja, »kot nadomestilo za to nezmožnost imamo starovisokonemško ime Pëtza«. To je po njegovem zmanjševalna oblika za »Përhta« in nadaljuje: »Pëtza – Brecht je tu gotovo divja Frau Bercht sama, ona Bercht, ki jo poznamo kot gospo gora in kot voditeljico mrtvaške vojske…«
Pripomniti moram, da so to prav resna izvajanja nemškega univerz. Profesorja!

V kolikor se ime Pëtza da spraviti v zvezo s Peco, naj obrazložijo jezikoslovci. Kot poznavalec te pokrajine morem samo poudariti: Po vsej dolžini Karavank nad 120 km stopi na severu ravno Peca najbolj impozantno in neposredno v ospredje, vsi drugi velikani so več ali manj zakriti od predgorja, tudi Obir in Kepa. Od Celovškega polja doli, pa od Čezdravja in Labota sem priteguje vse poglede na svojo masivno mogočnost! Ali si more kdo predstaviti, da so prebivalci teh obširnih prostorov čakali dolga tisočletja ravno na Nemce, da bodo dali tej edinstveni gori ime iz svojega bajeslovja?

Ime Obir se spravlja v zvezo z Obri, ime Peca pa je menda še nejasno. Ravno zato je verjetno, da sega nazaj v najstarejšo dobo.

Iz hrbta Pece se dviga nekaj oblih kop, ki se imenujejo »glave«. Njih imena še niso prav ustaljena in so se v zgodovini tudi menjavala. Tako popisuje Karl von Scheuchenstuel našo Peco leta 1820 v Charinthiji, kjer pravi, da ima ljudstvo slovenska imena za vsako skalo, vsak jarek, vsako ravnino. On navaja dostope: iz Klobasnice čez najvišjo planinsko kmetijo Lederco; iz Bistrice čez pašnike »na Sakbani« in »na Kalšeh« (danes Kolša); iz Dvora k stanu »na Ojsterci« (danes Ojstrovica); iz Mežice, oziroma Riške gore čez »Veliko jamo« na vrh in končno : iz Črne skoz Toplo čez kmetijo Končnika gori. Popisuje divni razgled z vrhov Pece, pri tem imenuje Raduho »Raiticha«*, Kamniške planine pa »das Sulzbacher, Kotschnaer und Kanker Schneegebirge«. Pravi nadalje, da se po vrhu Pece hodi nad poldrugo uro; najvišji je »verch St.Jacoba«, kjer stoji kamnita triangulacijska piramida; na zahodnem koncu hrbta je najvišja »Kobilja glava«, ki zakriva Peco od Celovca doli; med tema višinama se hrbet močno upogne, od tod se na sever doli vleče strma »dertcha«, južno pa je kotanja napolnjena z večnim snegom. Najnižji vrh je vzhodna »Velika Glava«, med to in Št. Jakobskim vrhom izvira iz skale mrzel studenec.

To je menda najstarejši popis naše Pece, tem bolj zanimiv, ker prinaša tako izvirna imena. Očitno so tedaj imeli za najvišji vrh osrednjo »glavo«, danes zaznamovano s koto 2114m; imenovali so ga Št. Jakobski vrh, menda po cerkvi sv. Jakoba v južni Koprivni. To ime, kakor tudi ime »Kobilja glava« se je odtlej pozabilo, samo Velika glava in Velika jama se še drži.

Od popisa leta 1820 so zemljevidi in vodniki prinašali večinoma samo dva imena vrhov; zahodno 2114 m »Piramida ali Bistriški vrh« in vzhodno 2126 »Knieps, Velika glava, Kordeževa glava«.
Naša specialka ima od zahoda proti vzhodu višinske kote 2078, 2114 in 2110 m brez imen, 2126m pa »V. Glava«.

Danes se lahko reče, da okoličani skoraj splošno imenujejo najvišji vrh 2126 m Kordeževo glavo ( po posestniku Kordež v Topli). Za Veliko Glavo se tudi nekako splošno ima srednja višina 2114 m ( od nekaterih Piramida ali Bistriška glava imenovana).

Zahodni 2078 m se imenuje na jugu Luški vrh, od Podjunčanov na severu pa Gojovica (nekdaj Kobilja glava); mislim, da je najprimernejše ime Luški vrh, ker se planina luže razprostira po njegovem zahodnem pobočju.
Ime Knieps se daje samo mrzlemu studencu tik severno od višine 2110m; ta višina pa se na severu (na Komlju) imenuje Greben.

Na sever kaže Peca v višjih legah razjedeno skalovje z ostrimi rebri. Na zahodni taki rebri je stala gorska uta Kolša (1375 m (nekdaj na Kalšeh). Vzhodno k 1140 m treba pristaviti Vrata, južno k 1578 m pa Križe (mesto rudarske koče); malo severno (na levo) je Najbržev stan, na desno pa Ojstrovica. Severno 1423 m je Špic.

Severovzh.: Štropic B., prav Stropičev vrh.

Jugovzh.: Gornja, prav Riška gora.

Severno Pece (ob izviru Bistrice): Perilnica, prav Pralnica; Najberž, prav Najbrž.

Severno: Dolince, prav Dolinčice; vzhodni potok, ki teče skozi Libuče, se imenuje Libuška; Šatenberg, prav Senčni kraj.

Severno Pliberka: Lonča ves, prav Nonča (Lonča) ves; Božji grob (Holmec):

Severno ( že ob Dravi): Krotenberg, prav Žabja ves; Na Bregu, prav Bregje.

Zahodno: Vogrče, pravilno bi bilo Ogrče ( govori se Ugrče), zahodno je Ogrška gora, sedlo v sredi pa Rinkolski vrh.

Ogrče se raztezajo ob vsem vzhodnem podnožju te gore; severni del naselja se imenuje Voglje ( V Oglu), srednji okoli cerkve: Na vesi, južni pa Brunova.

*(Korošci jo še danes imenujejo Ratuha)