Neurje nad Peco; Franc Telcer; Planinski vestnik 10/1994

V nedeljo, 7. avgusta 1994 je bil zelo vroč in soparen dan. Tako v planinski koči kakor tudi na poti proti vrhu Pece in nazaj je bilo zelo veliko obiskovalcev.

Večina pohodnikov je bila na poti proti vrhu še v dopoldanskih urah, nekateri v skupinah z majhnimi otroki, pa so proti vrhu, to je od koče, hodili prav v opoldanskem času.

Okrog 12. ure se je začelo od severa temniti, prihajali so temni oblaki, ki so napovedovali hudo nevihto. V tej pripravi na nevihto so skoraj vsi hiteli z vrha proti koči.

V skupini planincev iz Mežice so bili tudi znani planinci, ki so že večkrat hodili po teh poteh. Ko so prišli skoraj do sredine poti in ko so bili pri tako imenovani Najberževi peči, jih je zajelo neurje, močan dež s točo, močnim grmenjem in strelami.

Skupina treh planincev se je zatekla v gosto borovje in čakala: M.O., rojen 31.12.1947, el. ing. v Rudniku Mežica, stanujoč v Žerjavu, njegova žena M.O., rojena 4.8.1951 in znanka C.O. iz Prevalj.

Po pripovedovanju omenjenega edinega moškega , je v bližini okrog 30 metrov od njih udarila strela v borovje in pri tem jih je trikrat do štirikrat vrglo v zrak in jih prestavilo z mesta, kjer so sedeli.

Največkrat je sunek čutil prav g. O., medtem ko sta obe ženski to čutili manj. Ob tem je g. O. zgubil spomin in se ni več spominjal, kako je prišel do tega mesta. Po prestani nevihti, ki je trajala okrog pol ure, so vsi premočeni nekako neprisebni odšli do koče. Dolgo je še imel g. O. otrple prste na rokah in nogah, tako da ni imel občutka držati lonček s čajem.

Dve družini, prav tako pohodniki na Peco, sta prišli do polovice poti proti vrhu, ko ju je zajelo neurje. S seboj sta imeli štiri majhne otroke, stare od dveh do petih let. Na povratku jih je prav tako zajelo moèno deževje s točo. Bili so slabo oblečeni, v samih kratkih hlačah in copatih, prav tako otroci. Otrok niso mogli zaščititi in so premočeni jokali; take so na pol podhlajene prinesli v kočo, kjer so jim nudili vso pomoč.

Dva planinca, ki prav tako nista poslušala nasvetov člana GRS, ki se je vračal s skupino z vrha, je ob odcepu na zavarovano pot zajelo neurje v steni. Vrnila sta se šokirana od strele in delno tudi podhlajena.

Ob posredovanju in pomoči člana postaje GRS so v koči nudili vsem vso pomoč. Otroke so povili v odeje in jih namestili v kuhinji, g. O., ženo in znanko so spremljali do avtomobila in naprej do Žerjava.

V planinski koči je bilo ob tej nevihti toliko ljudi, da so bili po vsej koči in tudi v spalnih prostorih. Ko je nevihta z dežjem ponehala, so se pohodniki takoj podali proti domu, saj so mnogi preživeli precej kritične trenutke.

Popoldne je bilo zopet jasno in dalje vroče vreme, tako da so reševalci lahko pregledali pobočje proti vrhu Pece, če ni kdo ostal na poti.

Omenjen primer je poduk, naj planinci načrtujejo pohode proti vrhu v dopoldanskem ali jutranjem času, ne pa, kot je zadnje čase postalo navada, da se pohodov proti vrhu lotijo v opoldanskem ali popoldanskem času. Tudi vremenske razmere bi naj bolje poznali.

K sreči se je to pot vse končalo zadovoljivo, vendar je bil navedeni primer mnogim v poduk.