Spomladansko jadranje po rušju Pece; Žarko Jesenovec; Planinski vestnik 4/1999

V maju se v dolinah razcvete pomlad. Takrat je še zadnji čas za takšne, ki jih od mraza otrpli prsti, pogubni snežni plazovi, vetrovi, ki ne dajo dihati, odvračajo od zimske gorske idilike, da jo vendarle malo občutijo. V tem obdobju hodim že nekaj let na bližnje gore razmišljat o možnostih zimskih tur. Vsako leto najdem neki nov izziv, ki me popolnoma prevzame.

S preudarno hitrostjo vozim skozi mračno zaspano Dravsko dolino. Včerajšnji gorski tek na Lisco (947 m) mi ni pustil nobenih bolečih mišic, kar kaže na to, da se dobro pripravljam na 42.192 metrov dolg tekaški maraton. Snop žarometov naenkrat obsije umazano rumeno stvar sredi vozišča. ko se približam, zaznam dotrajan fiat 126, seveda brez razsvetljave, v njem pa je utrujen ljubitelj nočnih prigod. Nekajkrat mu svetlobno utripnem. V vzvratnem ogledalu mi čez nekaj trenutkov sledita oddaljujoči se lučki. Koliko se jih v teh zgodnjih jutranjih urah trudi, da svoje vozilo pripeljejo do doma!

"Državna meja" - tako preberem s table. Ponovno sem se preveč vživel v možnost uživanja prelestnostne pokrajine, ožarčene s prihajajočo jutranjo toplino. Dobro, da sem sam, kajti drugače bi jih že poslušal. Obrnem avto in sem po sto metrih že na pravi cesti. Malo bolj nerodno je, če zaidem tam zgoraj med skalami. Vendar je tudi to del doživetja, ki ni dano vsem.

Za Pohorjem se škrlati. Treba bo malo pohiteti, da s fotoaparatom zaobjamem pravi trenutek. Počasi se vzdiguje naša večna pečica in modrovijoličasto obzorje se pričenja rdečiti, dokler preko rumenja ne preide v slepečo belino. Nizki prozorni oblaki so sonce dodatno obarvali. Malo je barv, vendar toliko odtenkov. Samo še malo bolj nenavaden posnetek skozi smrečje proti Uršlji gori naredim in že je vsega konec. Pogled na uro: enaindvajset minut do šestih.

Z veseljem se preobujem v prave, kar težke gojzarice. Ob pripravah na svojo Ježo '95 od Ankarana preko hribov in gora do Maribora sem stehtal, da so težki 2,5 kg. Palice si naravnam na ustrezno višino. V gorah jih uporabljam zelo redko, kajti na enodnevnih vzponih hočem krepiti predvsem noge, na večdnevnih turah pa me vsak dodatni kos opreme ovira. V zadnjih osmih mesecih treninga pa sem nekako zanemaril ročne mišice in hoja s palicami jih bo malo razmigala. Na osojnih legah je že na višini 1500 metrov sneg.

Pred domom na Peci kljub rani uri poseda trojica. S korakom, usmerjenim naprej, jim voščim dobro jutro. Vem, da zdaj zame še ni pravi čas za kramljanje. Nimam mnogokrat možnosti v zgodnjem jutru stopiti na vrh dvatisočaka. Odločim se za zavarovano pot, čeprav se mnogi v tem letnem času zanjo ne bi. Kako dobra odločitev! Od Raduhe preko Kamniških in Savinjskih gora do Storžiča se sprehajam z očmi. Zaradi južne lege je snega malo. Skale in jeklenice niso zamrznjene.

Vrh Pece je obsijan. Mrzel veter nad vrhovi že prične zbirati bele koprene. Tja do Krna seže pogled. Žiga že spet ni, niti transverzalnega. Menim: če so že žigi, naj bodo na vrhovih, ne v kočah.

Samota mi omogoča malo igranja s fotoaparatom in filtri. Morda pa uspe kakšna posebna fotografija! Prebujajoči se želodec bo počakal na toplejšo nižino. Daljši požirek pomarančnega soka pa si le privoščim.

Sestopil bom po lažji poti preko zasneženega vzhodnega pobočja. Na snegu se je čez noč naredila kar trdna ledena skorja, tako da kar malo zdrsuje. Čez dve uri pa bo povsod predirajoča se mehkoba, kar dokazujejo globoki vtisi stopinj iz prejšnjih dni.

Mahnem jo kar naravnost proti rušju, ki s svojimi dolgimi nepravilnimi in gostimi vejami s pomočjo sonca prebija snežno odejo. Rušje je pravzaprav najmanjši evropski bor, najpogosteje v obliki na vse strani razraščajočega se grma. Domislim se drzne hoje izpred več kot deset let preko ruševja po rebrih Raduhe v Rogovilec.

Adrealin prevlada nad razsodnostjo. Strmina je res blaga, kar pa onemogoča dobro orientacijo. Držim se osnovnega pravila treh opornih točk. Ena veja rušja me vleče v desno, druga v levo, navzdol pa pod težo telesa popušča tretja. Z očmi poiščem primerno naložene in odebeljene, da se s prosto nogo odzibam naprej. Ponekod pod vejami še leži sneg. Na redkih travnatih goličavah so sveži iztrebki, vendar ne vem, katero žival sem morda splašil. Meni pa te jasice nudijo predah.

Nekateri bori so pognali proti nebu. Držim se njihovih vrhov, da ne poniknem v globino pet meterske mreže vej. To je res kot jadranje na valovih. Tudi tam ne smeš dopustiti, da te zalije val. Nemalokrat sem se ujel med elastične veje, iz katerih se izviješ le s potrpežljivostjo. Posledično me je z naraščanjem notranje napetosti preplavljala toplota. Potne srage so se mešale z lepljivimi iglicami.

Kmalu bližajoči se zvok pogovora nakazuje, da sem blizu poti.

Na zadnji ravnici pred kočo se malo očistim.Iz gojzaric se usuje tok iglic. Kar verjeti ne morem, od kod se jih je vzelo toliko.

Kot pravi sladkosned sem si po svoje začinil prekrasen dan.