Veseli vriski na Peci; Milan Vošank; Planinski vestnik 12/1997

Tisto avgustovsko sobotno dopoldne sem iskal samote pod južnimi stenami Kordeževe glave na Peci. Hotelo je biti nekam megleno. Medtem ko je bila dolina Tople daleč spodaj še vsa svetla in osončena, tudi Raduha in Olševa tam čez ter daljni Grintovci so ponosno dvigovali svoje vrhove v modrino neba, še vrh Pece zgoraj za robom je bil lep in jasen, pa se je tu med skalami nekaj kuhalo in prevažalo sem ter tja čez vetrovne grebene. Zdajci je v megli nad mano, nekje v strmi steni, zapel klin. Presenečeno in že kar začudeno sprva, kot da je bil zmoten moj mir, sem zastal, potem pa se že ves radoveden zazrl navzgor, iskaje plezalcev. Pa je bilo vse zaman, vse skrito v vetrovni sivini. Nazadnje sem se le ustopil in glasno zavpil, da je odmevalo med skalami:

»Kdo pleza?«

»Midva!« se je takoj odločno začulo v odgovor.

»Kdo sta vidva?« mi radovednost ni dala miru.

»Črnjana! in kdo si ti?« je spet prihitelo navzdol in so okoliške pečine takoj vračale ja-na, ja-na, na...

»Star alpinist!«

Zatem je bilo nekaj časa vse tiho, le veter zgoraj na grebenih je hotel biti še bolj nemiren. Tudi jaz sem hotel biti še bolj radoveden:

»Plezata po grapi?«

Iz plezalskih spominov sem vedel, da je tod na vzhodni strani Kordeževe glave nekaj grap in odgovor iz megle mi je pritrjeval:

»Da, da... pa ne veva, če sva jo trofla.«

Hotel sem pomagati, postaval sem na mestu, pa je bilo vse zaman: meglovje še ni hotelo razkriti svoje skalnate kulise. In da ne bi odšel brez vseh besed, sem skušal vsaj pomirjujoče vplivati nanju:

»O, bosta že, pa srečno!«

»Hvala, hvala!« se je oglasilo čez čas ter ponovilo v zaporednih odmevih la, la, la...

Dve uri kasneje sem se vračal z vrha Pece proti zavarovani poti. Megle so se že zdavnaj razkadile. Bilo je toplo in prijetno in sem gor od Tople so oddaljeno pozvanjali ovčji ali kravji zvonci. S travnatih robov sem ugledal svoja neznana črnjanska alpinista. Videti je bilo, da v megli res nista najbolje »trofla« nameravane grape. Stena ju je vodila daleč proč v strme trave in previsne skalne odstavke. Vrv je v velikem loku nevarno nihala med njima. Napredovala sta počasi, zelo počasi. Silno previdno je prvi iskal čez nezanesljive parobke. V vetru sem ujel njun pogovor; spodnji, po glasu sodeč mlajši, je spraševal zgornjega, vodečega:

»A boš spet tolko?«

Njegov glas se mi je zdel šibak, nekam tuj, oddaljen, kakor da je prestrašen. Zato pa je oni drugi odgovarjal glasno in mogočno, prepričljivo, kot bi soplezalca hotel hrabriti:

»Mam, marn, saj ne gre drgač!«

Bila sta še kakšnih petdeset metrov pod izstopnimi travami, pod grebenom, ko sem počasi le krenil na zavarovano pot, za menoj, zgoraj za travnatim robom, pa so ostajali polni, glasni zveni ob zabijanju zanesljivih klinov.

V koči sem bil nemiren, nekajkrat sem prestopil prag ter prehodil verando in stezico med klopcami tam zraven. Nisem se mogel odpraviti proti dolini, čakal sem in že nameraval nazaj na goro, ko je izza vogala prišel veselo nasmejan znanec in že od daleč vpil oskrbniku za pivo.

»Prijatelj, lepo te je spet videti!« je še kar grmel. »Pijva ga, na zdravjel« In ko nisem nehal zreti vanj z vprašujočim pogledom, je še povedal:

»Sta že zunaj, naša ta mlada! In vriskata kot norca!«

In še nekaj besed "drugih dveh akterjev" iz Milanove zgodbe:

Bilo je 8.8.1993. S prijateljem sva bila srednješolca in v alpinističnem smislu "zelena", da bolj ne bi mogla biti. Pravzaprav sva se tega dne lotila najine nasploh prve "prave" smeri v gorah. Imela sva že pravo, rdečo alpinistično vrv, ki sva jo nekaj dni pred tem s skupnimi močmi kupila iz prihrankov na račun nezaužitih šolskih malic. Imela sva tudi vsak svojo čelado in bolj baletkam podobne plezalne copate. No, kladivo sva imela le eno pravo, drugo si je prijatelj na skrivaj sposodil v očetovi delavnici. Tudi tistih nekaj klinov je bilo še iz časa, ko je v Mežici še obstajal alpinistični odsek.

Ravnokar sva začenjala prvi raztežaj smeri "Po grebenu in grapi", ki je ocenjena z zgornjo tretjo stopnjo, ko se je med mano in Milanom odvil natanko tak pogovor, kot je zapisan v zgodbi. Ena neresnica, ki jo danes že lahko priznam je ta, da nisva bila Črnjana, ampak Mežičarja. Zakaj ta neresnica? Zato, ker sva s prijateljem hotela to najino "deviško" plezanje izvesti na skrivaj, daleč proč od oči in ušes kogarkoli, še najbolj pa najinih staršev, ki jim milo povedano ni bilo ravno povšeči to plezanje, ki naju je vleklo v gore. No, in potem se kar naenkrat nekdo zadere "Kdo pleza?". Ledeni srh me je oblil po vsem telesu in zaželel sem si, da se tisti dan megla sploh ne bi dvignila. Komu mar za razgled ...

No, na koncu sva po kar dolgem premagovanju začetniških negotovosti in strahov srečno izplezala. In na vrhu grape naju je pri dejanju dobil še en poznan možakar, katerega imena ne bom izdal. Morda je bil ravno tisti, s katerim je Milan potem na koči olajšano zvrnil pir.

Midva pa sva tistega dne, tam na robu zaključnih travnatih strmin res juckala od veselja.
Zgornja slika je edina, ki sem jo tisti dan posnel v steni, pravzaprav že na njenem robu. Kaj več posnetkov niti ni bilo mogoče narediti, saj je goro večino časa ovijala tako gosta megla, da bi jo lahko rezal.

Uroš Podovšovnik