Koroške gore v borbi za osvoboditev; Stanko Vončina; Planinski vestnik 5/1958

V otvoritvenem govoru ob proslavi 25. Obletnice Planinskega društva v Mežici sem med drugimi dejal:
Župančič je med vojno zapisal v zamreženi in zastraženi Ljubljani:

Vso dolgo noč me težka tlači mora,
Iz srca trudnega izpiti hoče moč,
A mlad mi poje glas vso dolgo noč,
Pogum! Vsak dan je bolj zelena naša gora!

Da, gora je bila vsak dan bolj zelena tudi pozimi, dajala je tudi pri nas zavetje neštetim borcem. Zakaj zelena? Razumljivo, saj je vendar pomlad zelena, polna svežih sil in volje do svobodnega življenja.

Ve planine ste v naših očeh, zlasti pa v očeh naših borcev postale še lepše, še veličastnejše. Postale ste nam mnogo več kot pa Maginotova in Siegfridova linija, saj onih domala ni več, ve pa stojite, kot ste stale, in vaši sinovi so vas ovenčali z zmago in slavo.

Ker je ta številka posvečena koroškemu planinstvu, naj spregovore naši prvi borci na koroških tleh v nekaj vrsticah o naših koroških gorah, v katerih izpričujejo svojo ljubezen do naše Pece in do ostalih vrhov v tukajšnjem kotu.

DVE PARTIZANSKI ZGODBI S PECE

Decembra 1944 je zapadlo novega snega toliko, da je bil vsak korak po naših partizanskih poteh počasen in naporen.

Noč nas je zatekla v Koprivni pri Lipoldu. Bilo nas je pet po številu, skupno z bolno tovarišico. Premetavala se je na klopi ob peči. Kuhala jo je vročica. Oči domačih so bile plašne in nemo govorile:

»Pa vendar ne ostanete preko noči tukaj, saj vendar veste, da nemci pridejo pogosto sem.«

Vedeli smo, da je tako, vedeli smo tudi, da je tu nevarno mesto, saj stoji hiša tik ob veliki cesti. Zavili smo bolno partizanko v odejo in jo naložili na sanke ter jo odpeljali proti Meži, proti Olševi.

Ob samotni domačiji smo se ustavili. Ko sem potrkal na okno, so se čez čas odprla škripajoča vrata.

Poznali so nas, bili smo njihovi nekdanji gostje in, kar je premogla ta borna bajta, je bilo njihovo in naše. Ko sem povedal, da je z nami bolna tovarišica, je gospodinja ustavila kolovrat. Njena skrb je poslej veljala bolnici. Materinsko ji je potipala vroče čelo, iz prsi pa se ji je izvil vzdih:

»Kdaj bo konec tega trpljenja, kdaj bo že prišla rešitev?«

Vsem nam je ta vzdih porajal isto misel, isto željo. Pred nas je postavila lončeno skledo in v njej je bil krompir v oblicah.

»Vzemite repico!« je dejala.

Čeprav smo bili lačni, nam je bilo težko, saj je okrog te mize prisedlo k večerji še četvero otrok. Molk, ki je nastal v tej nizki kuhinji, ki je z dvema malima okencema gledala v svet, je pretrgal udarec na vrata. Vsi smo se spogledali. Prijel sem brzostrelko in snel granato s pasu. Zdajci smo bili na veži. Spoznali smo glas sosedovega sina.

»Bežite, švabi gredo!«

Prijel sem partizanko za roko in jo pol vlekel, pol nesel po strmi stezi za bajto navzgor. Trije moji tovariši so šli v drugo smer, da zmešamo sled. Bolnica se je opotekala in klecnila na kolena. S snegom si je hladila vroče čelo. Ko sem se ozrl nazaj, je pod nama šla kolona. Preletela me je misel, da bo tu konec vseh mojih želja. V roki sem stiskal brzostrelko odločen, da ne dam življenja poceni.

Kolona pa je krenila po sledi mojih tovarišev v hrib. Rešena sva bila. Krenila sva dalje. Pot je bila strma. Ni in ni hotelo biti Golobove kmetije.

Proti polnoči sva prišla do kmetije. Ženici, katere mož je trpel v Dachau, se je bolnica zasmilila, da so se ji zasolzile oči. Ko smo jo položili v posteljo in jo pokrili z odejami, jo je še vedno preletaval mraz, da je šklepetala z zobmi.

Izza oblakov je vzplavala luna. V oknu so se risale gore: Raduha, Smrekovec in čisto na levi obronki Uršlje gore.

Zazrla se je v to čudovito lepoto in še danes se mi dozdeva, da slišim besede:

»Glej, Raduha, Grohot, tam bom poleti, ko bo svoboda. Ovce se bodo pasle in jaz bom vesela in srečna. Spominjala se bom teh dni. Ali niso lepe te naše gore?«

Tudi jaz sem se zamislil. Pred menoj so stale gore, ki so mi dajale tolikokrat zavetišče, pred menoj je bilo življenje. Volja, da kljubujem vsemu. To me je delalo močnega.

Ozdravela je. Še smo gazili sneg. Izogibali smo se zasedam in delali vsi za en cilj, za našo svobodo. A ko je pomladansko sonce ožarilo naše gore, ko je svoboda bila že na pragu, je padla ona, ki si je tako želela gledati naše svobodne planine.

Ivan Hercog – Tim

*

Ob 8. zvečer 3. Januarja 1945 je na občini v Črni pretresla detonacija vse sosednje hiše.

»Opravila sva, Mili!« sem dejal, ko sva gledala nad vasjo, kako je bilo vse temno, vse skrivnostno in tiho.
Sneg nama je škripal pod nogami, ko sva jo mahnila kar po glavni cesti v Toplo. Saj nocoj ne bo nikogar iz postojanke, ker se je strah zaril švabom v kosti.

Ob polnoči sva bila na Končnikovi žagi, legla na pod v kuhinji in zaspala, kot bi mignil.

Zjutraj pa sva krenila zgodaj naprej h Končniku, h kmetiji, ki se je zarila najvišje pod skalnate stene Pece. Tu ima Mili babico. Vedela sva, da bo tu kos za pod zob, pa še kaj h kruhu. Temeljito sva se podložila. Kdo bi se pa tudi branil, saj je bilo vedno vprašanje, kako bo naslednji dan.

Sonce je zlatilo strme pečine Pece kot malokdaj v tem času. Sneg je na debelo ležal v žlebinah, le v previsih ga je neslo, spihal ga je veter, ki je pozimi največkrat edini gospodar na Peci. Pa še nekdo se ni dal ugnati. Z daljnogledom je Mili ugledal črne postave. Pogled mu je počival v kraljestvu divje koze. Na mah sva pozabila, da sva v partizanih in po kratkem pomenku sva rinila v Končnikovo Peco.

»Pet jih je,« je ugotovil Mili.

Da jih ne spodiva, sva se previdno pomikala navzgor. Med nama in njimi je bil hrib, tako da sva bila zakrita. Že sva bila na vrhu, kjer bi bila katerega izmed njih vzela na muho. A glej! Kot da bi imeli »obvešcevalno« , so se premaknili daleč na drugo stran v Fajmutovo Peco. Še sva rinila za njimi. Peca je bila ožarjena od sonca in snežni kristali so nama jemali vid.

»Ne bo nič,« je bila najina ugotovitev.

Čimprej nazaj k babici, to nama je govorilo že tudi v najinih želodcih. In sva se spustila kar po žlihu navzdol. Toda hitrica se nama je maščevala. Že je bil Mili preko pasu v snegu. Ko sem ga hotel potegniti ven, sem se sam še globlje pogreznil v sneg. Kobacala, plazila in vlekla sva se po snegu in ni mnogo manjkalo, da bi že tega dne zapravila svobodo za vedno. Lačna in premočena sva končno dospela do Končnika v nadi, da se tam posušiva, spočijeva in pošteno najeva. Odprla sva vrata, še to ne pridno, ko je zavpila vsa zaskrbljena gospodinja:

»Bejšta, švabi so boj v Topli!«

Kar gredoč sva dobila vsak še kos kruha in že sva rila v sneg v drugi hrib proti Mravljiji.

Stanko Vončina