Peca – kraljica Koroške; Stanko Vončina; Planinski vestnik 5/1958

Bilo je lepo spomladansko jutro, pred mnogimi leti, ko me je Peca ponovno povabila v svoje čarobno območje. Pustil sem za seboj utrip rudniške industrije za Glančnikom in hitro dosegel gozdno tihoto v mladi kulturi pod Gmajno.

Veselo je že sijalo sonce nad Encnovo domačijo, ko sem koračil nad položnimi njivami. Tu, komaj streljaj od rudnika, ni bilo več vtisa, da tu v bližini udarja tolika industrija svoj tempo delovnemu človeku in da naš človek dan in noč tu blizu krade zaklade iz Matjaževe Pece za tujce.

Leso pri naslednji kmetiji mi je odprl prijazen možakar.

»To je vaš grunt, kaj?«

»Lepo bi bilo, da je moj, saj ga jaz gnojim, ne le z gnojem, temveč z znojem, a je le grofovski.«

»Ali plačate veliko najemnine?« poizvedujem.

»Ne morem reči, niso pregrobi, vendar po pravici povem, da pri delu vselej mislim, kakšno veselje bi bilo, če bi imel zavest, da popravljam in delam po svoje.«

Prav sem mu dal in odhitel dalje preko Honžija, ki je tudi grofovski »ofar«. Kmalu sem bil v klancu »Pod Štengami«. Tu se kmalu odpre razgled proti Pliberku. Nad mestecem se lepo razloči pliberški grad. Zopet se srečujeva, a to pot na razdaljo z grofom Thurnom Valsassinom. Večina teh grofovskih posestev so fideikomisi, nagrade so to za podporo habsburškemu tronu, ki so ga kljub podpori plemstva pred desetimi leti zrušili narodi bivše avstro ogrske monarhije.

Oholo gleda grad sem proti nam »gorjancem«. Kaže, da doba fevdalizma še ni prešla, kajti oholost grofovskih gozdarjev nam priča o tem. Od Šteng proti Riški gori mi namreč zgovorna ženica pripoveduje o grofovskih »forštnerjih«, ki so za strah in trepet siromakov, ne morda samo onih, ki nabirajo veje in gnil les, marveč tudi nabiralcev jagod, črnic in malin.

»Veste, kar na celem se je znašel »forštner« pred menoj. Preden sem si opomogla od strahu, mi je že iztrgal iz rok oba kotliča z malinami in ju obrnil na kolovoz, ves pomazan s svežimi kravjeki,« je pripovedovala ženica. »Potem pa je vse skupaj še pohodil in opljuval. Bila sem ob celodnevni zaslužek.«

Nabiranje gozdnih sadežev je bilo namreč prepovedano.

Kordeževa rama

Pot od vrha »šteng« je pravzaprav izprehod za oddih, ki gre v vijugah rahlo navzgor do grofovske hiše in gozdarstva na Riški gori. Tudi tu je opaziti vpliv plemstva na diplomacijo. Državna meja, ki teče po grebenu travnika, se tik ob hiši in gospodarskih poslopjih za toliko odmakne od preme črte, da ostanejo vsi objekti in logarnica na avstrijski strani, medtem ko se takoj za hlevi meja zopet povrne na prejšnjo črto. Ko zavije steza med travniki, te pozdravi na desni šegav napis na tabli: »Prijatelj, ne stopaj v travo, da te ne pogledamo za kravo.« No, trava je bila tu vedno izredno lepa. Moj prehod preko avstrijskega ozemlja je vznemiril psa na verigi pred gozdarsko hišo. Na oknu se je pojavilo nekaj parov oči in že sem korakal mimo dolgega hleva, ki je zgovorno pričal o dobrih starih časih za fevdalce. Še konec prejšnjega stoletja se je tod okoli dolgega in prostranega hleva trlo hlapcev, hlapčičev in pastirjev, ki so bili sicer slabo plačani, pač pa oproščeni vojaškega roka, ker so služili na grofovskem posestvu.

Začel sem se vzpenjati po mladem smrekovem nasadu, ki prehaja počasi v lep odrasel smrekov sestoj. Na levi so kot šopki nametani rudarski zaselki, Trčovo, Luskač, Nagernik, Najbrževo, Mitnjak in Stoparjevo. Vse se mi dozdeva s te višine, da leži na ravni ploskvi, medtem ko izstopa v ozadju Pikovo s cerkvico sv. Helene. Tam leži v samotnem grobu srbski vojak, ki je edini v tem bližnjem okolišu padel v Podpeci za našo Koroško. Sum za to usodno kroglo drži h gozdarski hiši na Riški gori. Vsi tako mislijo, a dokazov ni.

Peca iz doline Tople

Že sem visoko nad Pušo in po visokem gozdu spem ob rahlem vzponu s pospešenim korakom naprej. Nenadoma se izza ovinka pokaže lovska koča mežiškega rudnika, Tomaževa koča. Tu je središče rudniških lovskih revirjev. Prejšnja rudniška družba Bleiberger Bergwerks-Union jo je bila postavila za svoje uradnike lovce. Ime nosi po oskrbniku Tomažu Glančniku, ki je bil za Georgom Komposchem, ki je postavil pred sto leti prvo upravno rudniško stavbo (Herr und Gemeinschaftshaus), najbolj markantna osebnost pri rudniku konec prejšnjega in začetku tega stoletja. V omenjeni hiši je danes rudniška restavracija. Takrat in vse do leta 1919 so »berkšaferski« gospodje z nemškim »fajerverom« in strupeno »zidmarko« gradili most na Adrijo. Sledovi te vzgoje so se poznali tu še leta 1941, ko so premnogi Mežičani zatajili svoj rod in čez noč niso znali več po naše.

Na udobni klopci pred Tomaževo kočo je lepa priložnost za kratek počitek in okrepvilo, če je v nahrbtniku kaj primernega. Človek se nehote zagleda v napeti klanec takoj iznad koče. Je to najbolj strmi del poti na Peco.

V tej strmini mi je prečkal pot srnjak, ki se je z velikanskim skokom izgubil v lesu. Navadno srečujemo srnjad že prej, ker ima tu med tednom dovolj miru. Na zgornjem robu Mihevove »frate« sem. Še malo pa se krepčam s hladno vodo od izvira pri »Kajžarci«.

Na moji desnici se pojavi planinska koča. Pogled nanjo me radosti, ker vem s kakšno ljubeznijo je bila ta stavbica zgrajena.

Že od mesta, kjer stoji koča, se nudi širen razgled vse naokoli. Dalje me vabijo vedre višave v soncu smejoče se Pece. Višave, pravim, kajti Peca ni vrh, ampak je majhno kraljestvo bolj ali manj položnih vrhov.

Najprej se odpre pred teboj Mežiška dolina, edini del Slovenske Koroške, ki pripada Jugoslaviji. Ime ima po planinski rečici Meži, ki zbira svoje vode iz planinskih hudournikov in potokov pod Raduho, Olševo in Peco ter se v velikem loku vije od jugozahoda proti severovzhodu skozi sotesko in gorske kotline, da se nazadnje pri Dravogradu umiri v mogočni Dravi. Dolina ima izrazito visokogorski značaj. Na severu jo loči od Drave nad 1000m visoki gozdni hrbet Strojne in Bolšaka, s katerega drži državna meja proti jugozahodu, preseka pri postajici Holmec cesto in železnico proti Celovcu ter se čez Gornjo in Riško goro dvigne na najvišjo točko masiva Pece, Kordeževo glavo 2114 m.

V silnih prepadih se pogreza južno pobočje Pece v gorsko dolino Tople, od sedla Luže pa zopet tvorijo razvodje položnejši, večinoma poraščeni vrhovi v višini približno 1500m, ki okoli Sv. Ane in Sv. Jakoba v Koprivni preidejo v strmi greben Olševe, znane po lepi flori in znameniti Potočki zijalki. Med Olševo in Raduho loči Mežiško dolino od Savinjske doline gorski hrbet Sleme, koder je lep prelaz z razgledom na Savinjske Alpe in Peco. Na jugu obkrožajo dolino vrhovi z lepimi smučarskimi grebeni: Travnik, Komen in Smrekovec, na skrajnem jugovzhodu pa čuva dolino Uršlja gora (1696 m), ki strmo pada proti Kotljam, kjer je znano letovišče Kotuljska kisla voda.

Motiv z vrha Pece

Temna je zgodovina Mežiške doline. Vemo, da so po njej hodili že Rimljani, saj nam o tem priča rimski sarkofag v Dobji vasi. Pozneje je cvetelo železarstvo na Prevaljah in v Mežici ter premogovnik na Lešah. Tudi to je prešlo. Ostali so le smrekovi in macesnovi gozdovi, ostala je kraljevska Peca in slovenski rod, ki prebiva pod njo. Tih je, delaven, miren in dober: Njegova govorica je mehko koroško narečje, ki se mu pozna vpliv Savinjske in Dravske doline ter slovenskih bratov iz Podjune.

*

Peca ni taka, kot si navadno predstavljamo goro. Če prehodiš v slabi poldrugi uri trajajoči hoji to naravnost edinstveno visokogorsko planoto z njenimi planicami, zelenicami, hrbti, udrtinami in usedlinami – vse nad 2000 m visoko, moraš strmeti nad lepoto in ljubeznijo, s katero je narava opremila grad koroškega kralja Matjaža. Najvišja točka na jugoslovanski strani se imenuje Kordeževa glava. Plezalci najdejo v stenah Pece vse polno še nerešenih problemov. Botaniki bogato planinsko floro. Planinske poti držijo po bogatih lovskih revirjih, že zopet oživljenih s planinsko divjadjo.

Ako imenujemo Obir kralja, moramo nazvati njegovo sosedo Peco kraljico Slovenske Koroške. Peca je resnično kraljica po svojem sijajnem položaju kot zadnja mogočna gorska pregraja na severu naše zemlje.

Vse, kar omejuje našo zemljo dalje na severu, je sredogorje, ravnina, gričevje. Vzporedno s Peco, južno od nje, je druga taka zanimiva pregraja, nekoliko nižji in ožji viteški greben Olševe. Niti Olševa, niti Peca nista v sklenjeni verigi, ampak sta dve, rekel bi, skoro čisto samostojni gorski gmoti, ker rasteta iz gozdnate okolice brez prave zveze, kakršne smo sicer vajeni v sklenjeni vrsti Kamniških planin in Karavank, v tem predelu naše zemlje. To se pravi: Med njima in sosednjimi gorami so tako globoke in obenem široke zaseke, da jim daje ta rahla zveza čisto poseben položaj. Le-ta jih izločuje iz vrste znanih in obiskovanih gora. Prav zaradi tega svojega značaja pa imata posebno privlačnost za tisto vrsto gorskih potnikov, ki ljubijo mir, samoto in prijetno spremembo. In vse to ne najdeš samo na Obirju in Olševi, marveč predvsem na – Peci. Osrednji Sloveniji ostaja Peca kot krajša tura zaprta točka. Toda sijajen zaključek ti lahko postane, ako jo zvežeš z daljšo turo, zlasti za onega, ki ljubi ravno črto preko hribov in dolin. V taki zvezi je koroška Peca ena najlepših gorskih tur. Vzemi samo črtalo in videl boš, da ležijo Kamnik, Kamniško sedlo, Logarska dolina in preko Pece Pliberk v eni črti. To je dobro napotilo in nasvet zlasti za Ljubljančane in Gorenjce, ki vidijo pred seboj navadno le svojo Gorenjsko. Pridite in oglejte si te zanimive kraje in koroško zemljo. Že zato je vredno, da Peco vsak slovenski planinec obišče in pogleda na ravna polja Podjune onstran te mogoène gore, kjer prebiva še trdoživi slovenski rod. Neuklonjen skozi stoletja zre Peci v obraz. Poleg kralja Obirja se vidi tudi kraljica Peca prav iz vseh krajev Slovenske Koroške.

Vse, kar vidiš s Pece, je slovenska zemlja. Vsa slovenska Podjuna se nam smeji s svojimi bujnimi polji. Tu spodaj še govori slovenski rod svojo kleno, bogato narečje.

Človeške roke so potegnile preko Pece minljivo črto, ki naj loči to, kar naj spada skupaj po naravi, po jeziku, po krvi, po govorici, po domačem izročilu in po čutu in utripanju svojega srca.

Poslednji branik domovine na severni meji je Peca in častna dolžnost vseh Slovencev naj bo, spoznavati našo Peco in Slovensko Koroško, saj je tekla ob njej zibelka Slovencev.