Planinski vestnik 10/95; Uroš Podovšovnik; Planinska šola Peca '95

Nad šolskim dvoriščem, kjer je tisto jutro mrgolelo 23 mladih planincev, je v vsej veličini sijala gora, na katero smo bili namenjeni: Peca je bila oblita z jutranjimi žarki, vabila je v svoj objem. Vabilo smo sprejeli. Odšli smo v njeno naročje.

Proti Peci...

Dolga pot preko Gmajne, Šteng, Rišperškega travnika in na koncu preko peklensko strmih ovinkov Male Pece nas je končno pripeljala na cilj. Pred Mladinskim domom smo utrujeni odložili nahrbtnike. Pred nami je bilo tri dni bivanja v kraljestvu kralja Matjaža. Spoznavanje gorniških veščin nas je krepko zaposlilo, zato je ostalo le malo prostega časa, pa še tiste proste minute, ki so bile na voljo, smo preživeli v naravi pod prijaznim soncem.

Najlepši in tudi najzanimivejši je bil drugi dan, ko smo plezali na vrh Pece. Tako kot se za prave planince spodobi, smo se povzpeli na vrh po zavarovani poti, sestopili pa po »lažji«. Pri vzponu smo s pridom uporabljali znanje o vozlih in varovanju, ki smo ga pridobili prejšnji dan. Vsak je dobil svojo pomožno vrvico in vponko — za varnejši korak po grapah južnega pečevja. Na turi smo poslušali predavanje o nevarnostih in gibanju v gorah, opazovali oblake in alpske cvetlice, pa tudi brez fotografiranja na vrhu ni šlo.

Noč se je začela ob mraku z družabnim večerom. Imeli smo ekipi deklet in fantov. Res je, da so fantje gladko zmagali pri glodanju jabolka, privezanega na vrvici, in goltanju marmelade, toda pri spoznavanju začimb in vleki vrvi dekletom niso bili kos. Kljub napovedanemu spanju ob desetih je bilo kasneje še pozno v noč slišati tiho šepetanje utrujenih planincev.

Udeleženci Planinske šole '95 na vrhu Pece

Nedelja je bila v znamenju testov. Niti zajtrk ni minil brez strahu pred »kontrolko«. Pa smo jo kasneje le vsi dobro rešili. Tudi vodniki.

Znanje, ki smo ga pridobili, bi nam lahko pošteno koristilo pri povratku v dolino. Na srečo nam je zavetje pred debelo točo pravi čas ponudila Graufova domačija. Tako smo ostali suhi in srečni s še eno izkušnjo več.

Planinsko šolo, ki jo vsako drugo leto organizira Mladinski odsek PD Mežica, smo tudi letos uspešno zaključili. Udeležili so se je predvsem planinci severne Slovenije. Prišli so iz Mežice, Mute, Vuzenice, Slovenj Gradca in celo Krškega.

Ker pač vsega tudi mladinski vodniki ne vemo, so nam na pomoč priskočili Franc Struga, ki nam je razjasnil neznane stvari glede nastanka gorstev in zgodovine Mežiške doline, Janez Kodela je govoril o rastlinstvu in živalstvu zelene Slovenije, načelnik GRS Prevalje Franc Telcer pa o pomenu reševalne službe. Vodja in organizator PŠ Rudi Burjak je tudi letos povabil k sodelovanju člana GRS Karlija Mostnarja, ki že vrsto let prenaša svoje izkušnje na mlajši rod. Kot vodnika in predavatelja sta se planinske šole udeležila še Stojan Krivec in Boštjan Lesjak. V veliko pomoč pa so bili tudi vsi člani MO Mežica, ki so poskrbeli,da je akcija potekala brez večjih zapletov.

Lačni, Lačni

Demonstracija prve pomoči nezavestnemu

Odhod izpred Mladinskega doma proti vrhu

Na sedlu

Navezovanje pod prvimi skalami zavarovane poti

V zavarovani poti

Na koncu skal ...

V votlini kralja Matjaža

Tekmovanje v glodanju jabolka